Cukrarna: od rafinerije sladkorja do tovarne umetnosti

Prenova spoštljivo ohranja staro industrijsko fasado, medtem ko je v notranjosti nastalo sodobno več-funkcionalno kulturno središče, ki se lahko kosa tudi z največjimi umetniškimi centri v Evropi.

1
Foto: Miran Kambič

Ljubljanska Cukrarna je v svoji skoraj dvestoletni zgodovini zamenjala mnogo vlog, oblik in lastnikov. Kot prva rafinerija sladkorja v nekdanji monarhiji je sprva obratovala z le 22 delavci in enim varilnim kotlom; posel je cvetel in tovarna skupaj z njim rastla; vse do leta 1858, ko je požar uničil ne le večkrat prizidano zgradbo, kotle in skladišče, temveč tudi večino zalog sladkorja. Čeprav so stekle iniciative za njeno obnovo, pa tovarna ni nikoli več obratovala.

Ilustracija vojašnice in Cukrarne v Ljubljani, Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, okoli 1850 (izrez, Wikimedia)

Po tem je Cukrarna zamenjala mnogo vlog – bila je vojašnica, umobolnica, otroško zavetišče, tekstilna tovarna … in najpomembneje, zavetišče za tiste, ki so v potresu leta 1895 izgubili streho nad glavo. V Cukrarni je svoj dom med drugim našla tudi Polona Kalan, ki je sobe oddajala tudi najbolj znanima pripadnikoma slovenske moderne, Dragotinu Ketteju in Josipu Murnu. K njima na obisk so pogosto zahajali tudi Ivan Cankar, Oton Zupančič in drugi: in Cukrarna se je v nekaj letih preobrazila v vrelišče kulture.

Cukrarna je nekaj let služila tudi kot vojašnica. Ilustracija: Henrik Costa, okoli 1870 (Wikimedia)

In prav to dejstvo – vpletenost objekta v nastanek enih najbolj aktualnih slovenskih pesnitev tistega časa – je Cukrarno pred tremi desetletji rešilo žalostne usode. Ko so propadajočo stavbo zapustili še zadnji najemniki, so namreč zgradbo zasedli brezdomci; Ljubljančani pa so ogorčeni zahtevali njeno podrtje. A Cukrarna je bila leta 1990 vendarle vpisana v razvid kulturne dediščine. Njene vhode so zazidali in že takrat začeli snovati bolj primerno prihodnost – najprej trgovsko središče, nato centralno stavbo mestne uprave; končno pa je prostor pripadel – kot edino prav – kulturi.

Po več požarih je bila stavba zapuščena, nato pa je tri desetletja počasi propadala. (vir: Wikimedia)

Arhitekti biroja Scapelab, ki so bili na natečaju leta 2009 izbrani za načrtovanje njene prenove (takrat še v stavbo občinske uprave), so prepoznali vrednost največjega praznega prostora v centru Ljubljane. Po zgledu galerij v drugih evropskih prestolnicah – TATE Modern v Londonu je denimo umeščena v nekdanjo elektrarno; Musee d’Orsay v Parizu v nekdanjo železniško postajo, Center sodobne umetnosti Wiels pa v staro bruseljsko pivovarno – so v izčiščenem prostoru nekdanje rafinerije že takrat načrtovali galerijski prostor. In ta je v projektu tudi ostal – z nekaj funkcionalnimi dopolnitvami.

Dvesto let star objekt je zahteval pozorno obnovo

Prenova Cukrarne je trajala dobra tri leta. Ohranili so vse fasade starega objekta, kjer so – pričakovano – naleteli na številne tehnične prepreke. Dozidave in nadzidave stavbe so bile namreč izdelane iz različnih materialov (kamna, opeke oziroma mešanice obeh) in v različnih debelinah. Ko so odstranili propadajoče etažne plošče v notranjosti ter očistili fasadne zidove, so se najprej lotili statične učvrstitve objekta. Ker pa je bilo že od vsega začetka jasno, da zidovi nimajo nosilne vrednosti, so jih ohranili le kot zgodovinsko školjko. Vanjo so na notranji strani umestili nove, debele betonske zidove, ki sledijo ritmu kar 356 oken starega objekta. Ti zidovi nosijo jekleno ostrešje, iz katerega visijo galerijski prostori, ki se tako ne dotikajo ne tal ne spomeniško zaščitenega ostenja.

Najzahtevnejši del obnove je bilo utrjevanje obstoječih zidov in ulivanje nove betonske konstrukcije. (vir: Twitter MGML, @mgmlj)

Iz majhne industrijske province v kulturno prestolnico

Prostori, ki so tako nastali – prazni, izčiščeni, obliti s svetlobo – bolj kot na staro tovarno spominjajo na katedralo: to je, dokler je ne bodo napolnili dogodki, prostorsko specifične inštalacije, performasi, koncerti, bučna kavarna, predavanja, festivali, bienalne razstave in predvsem številni obiskovalci, ki jih želi MGML pritegniti ne le z raznovrstno kulturno, pač pa tudi urbano ponudbo.

Cukrarna po zaključku del. Foto: Miran Kambič

Ta teden se je Cukrarna za javnost otvarja z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina. Naslov razstave je izpeljan iz misli, zapisane v pismu, ki ga je Dragotin Kette namenil Ivanu Cankarju: “In smejal sem se tudi Tvoji lahkovernosti, ki tako rad verjameš čudovitosti iz ust mojih prijateljev, čudovitosti, ki postanejo čudovitosti le zaradi čudovitega spomina njihovega.” Spomin – in njegovo beleženje in presnavljanje – so vabljeni mednarodni umetniki predstavili vsak na svoj način: skozi prostorsko specifične inštalacije, fotografije, zapise, zvočne posnetke, asemblaže idr.

A to sploh ni vse: bližina mestnega jedra, Ljubljanice in izobraževalnih ustanov (sploh, če bodo čez cesto, ob Roški, vendarle zgrajeni novi prostoru Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) ter Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF)), bodo Cukrarno preobrazili v urbano stičišče, kamor bomo zašli na kavo z razgledom na reko, na večerni koncert, na sprehod po številnih galerijskih prostorih; v njeno bližino pa nas bodo vabili novi skate park pod Fabianijevim mostom, parkovna ureditev Mateja Andraža Vogrinčiča na Ambroževem trgu, krajinska ureditev ob Plečnikovih zapornicah ter nenazadnje senca najvoluminoznejše ljubljanske zgradbe, v katero se bomo zatekli pred poletno pripeko.

Arhitektura: Scapelab

Fotografije: MGML, Miran Kambič, Andrej Peunik

Prejšnji članekPrenova hiše v idilični Radovni
Naslednji članekTudi najemniško stanovanje je lahko prijetno za bivanje: prenova v Ljubljani
Arhitektka, ki rada izkuša, oblikuje in opisuje lepe prostore. Trenutno v Španiji išče navdih v mediteranski kulturi bivanja, a z veseljem ponudi kak online nasvet za opremo doma. Dosegljiva na spodnjih kontaktih:

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *