Mlad par je svoje znanje, ki ga je pridobil med izobraževanjem, nadgradil z veliko ljubeznijo do ustvarjanja. Ustvarjanja izdelkov. Martin in Sara namreč oba prihajata iz obrtniških družin, skupno pa jima ni le to, temveč ju povezuje vrsta hobijev, od glasbe do športa. Odločila sta se, da svojo ustvarjalnost nadgradita v znamko, imenovano Traheya, prvi izdelek pa je bila zibelka za njunega prvorojenca Voranca.
Martin je velik delež znanja in prakse v rokovanju z lesom pridobil med kaljenjem v očetovi mizarski delavnici. Kmalu je ugotovil, da ga delo z lesom, s katerim je njegova družina tesno povezana, veseli. Zato vprašanje o tem, kateri medij bi uporabil za svojo ustvarjalnost, sploh ni bilo pravo vprašanje. Odgovor je bil jasen. A tudi Saro je les hitro očaral, saj po njenih besedah delo z lesom ni le pomirjajoče, temveč kar neke vrste terapija. Skupna poslovna pot pa je pomenila tudi dobro priložnost, da se še drugače povežeta.
»Težko najdeva točen razlog, zakaj sva se odločila za tak poklic. To ni bila le ena odločitev, ampak kontinuirano sosledje določenih dogodkov v najinem življenju, ki so privedle do točke, na kateri sva danes. Ko sva začela skupno pot, sva kmalu ugotovila, da dobro sodelujeva in rada delava en z drugim,« pojasni mlad par.
Druži ju velika ljubezen do ustvarjanja lastnih izdelkov. Skozi svoje delo in delovanje želita ljudem predstaviti način bivanja, ki spodbuja k vrnitvi naravnih materialov. H kakovosti pred kvantiteto. V iskanju načinov, da bi kar najbolje predstavila največje adute slovenskega območja, tako v kulturnem smislu kot tudi z vidika uporabe lesa, sta odgovor našla v lesu. Ta že zaradi svoje raznolikosti in širokega spektra možnosti obdelave daje končnemu produktu poseben pečat. Za razliko od lesnih kompozitov in imitacij lesa, kjer si sledijo ponavljajoči vzorci drevesnih letnic, ni dolgočasen, temveč neponovljiv in že sam po sebi velik vir inspiracije:
»Še posebno zadovoljstvo nama daje tudi sam potek dela, od surovega ploha do končnega produkta. To nama predstavlja sklenjen krog izdelave, neko zaključeno dejanje, brez vmesnih členov. K temu stremiva in si želiva vse več takih lastnih izdelkov.«
Iskrico za oblikovanje lastne znamke je prižgalo rojstvo prvorojenca Voranca. Kot pove par, se je vse skupaj zgodilo precej hitro, in čeprav sta se vstopa v novo življenjsko obdobje hkrati bala in veselila, jima je prav to vlilo nove želje in pričakovanja za prihodnost. Tudi v oziru tega, kaj bi rada svojemu otroku ponudila, katere vrednote bi mu rada privzgojila. Želela sta izdelati zibelko za novega člana družine, le da je Sara želela skvačkati košaro, Martin pa je razmišljal o izdelku iz lesa. Ko sta ideji združila, je nastala zibelka Voranc.
»Končen izdelek nama je bil zelo všeč in prav tako najini družini. Spodbudili so naju, naj zibelko prijaviva na kakšen natečaj, razstavo in tako sva se prijavila na razpis za nagrado za leseni izdelek zavoda BIG. Nagrado sva tudi prejela, kar naju je zelo presenetilo in nama dalo neko potrditev, da je izdelek primeren in zanimiv tudi drugim. Tako sva se odločila, da zibelko ponudiva na trg,« pove Sara z upanjem, da bo zibelka polepšala prve družinske dni marsikateri družini.
Z novim družinskim članom se je tako porodila tudi znamka Traheya. Ta ima za mlad par prav poseben pomen, saj je njuno gonilo na poti prav inspiracija, njune vizije in ideje:
»Traheja je termin, ki se v botaničnem žargonu uporablja za poimenovanje cevk za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi v rastlinah, pogosto tudi za oznako lesnih žil. Midva sva ga nekoliko predrugačila in ga uporabila kot ime najine znamke. Termin traheja se nama je zdel primeren, predvsem ker pretok hranilnih snovi v vsakem organizmu predstavlja eno od gonilnih sil, ki nas poganja. Tako sva smatrala tudi najino delo. Ustvarila sva podjetje, prek katerega uresničujeva oziroma si želiva še naprej uresničevati svoje ideje in s tem izpolniti svoje najbolj skrite želje in poslovne vizije.«
Inspiracijo za ustvarjanje najdeta na najrazličnejših področjih – od glasbe, športa pa do narave in zgodovine. Prav raziskovanje preteklosti jima pogosto pride na pomoč pri iskanju novih rešitev za oblikovanje pohištva. Velikokrat se naslanjata na kulturnozgodovinska dejstva, raziskujeta oblike in nenazadnje tudi sam način uporabe, ki se je pojavljal v našem prostoru. Skozi obliko in funkcijo izdelka želita javnosti predstaviti drugačen način bivanja, predvsem pa drugačen koncept potrošnje. Tak, ki si prizadeva za kakovostno, trajno in okolju prijazno pohištvo.
»Pri svojem delu pogosto uporabljava tradicionalne tehnike obdelave lesa, kar izhaja iz strasti do znanja in ohranjanja nečesa, kar zaradi današnjega življenjskega sloga, prežetega s široko potrošnjo cenenih izdelkov, tone v pozabo. Ročno delo nosi v sebi poseben čar tako za izdelovalca kot za imetnika premišljeno izdelanega predmeta. Večino znanja sva dobila prek prakse in literature, predvsem kar se tiče starih tehnik zaključnih slojev se je Martin največ naučil prek dela, posveta z restavratorji in literature, ki opisuje postopke dela. Ker je to njegova velika strast, nobena knjiga ni predolga in vsaka ura dela prekratka, da bi osvojil vse, kar si želi. To ga poganja, napolni z novim zagonom in neizmerno uživa v raziskovanju in izpopolnjevanju svojega znanja,« o svojem partnerju ljubeče pove Sara, sicer krajinska arhitektka.
Zibelka Voranc letos praznuje že četrto leto, pri njeni izdelavi pa sta želela uporabiti predvsem naravne in okolju prijazne materiale. V tem primeru masiven les. Martin je za to priložnost izbral les slovenske češnje, ki spada med najbolj žlahtne vrste lesa. Ima posebno rahlo rdečkasto barvo in zelo slikovite lesne strukture. Ta slikovitost je neke vrste sodobna interpretacija poslikav, ki jih najdemo na tradicionalni slovenski zibelki.
Par je za svoje delo dobil že vrsto priznanj in nagrad, tudi certifikat Art&Crafts Slovenija obrtniške zbornice Slovenija. Izzivov za prihodnost Sari in Martinu ne manjka. Še naprej bi rada skozi svoje delo in način dela izkazovala spoštovanje do kulture, ročnega dela in kakovostne produkcije, hkrati pa želita spodbujati ljudi k ponovnemu zavedanju vrednosti kakovostnih lokalnih izdelkov.
»Najino prihodnost vidiva v razvoju in oblikovanju lastnih kosov pohištva. Želiva si produkcije od ideje na papirju do izdelave končnega izdelka, brez zunanjih izvajalcev. Ker sva trenutno na začetku svoje poslovne poti, se najin razvoj dogaja počasi in velikokrat nekoliko raztreseno. Produkcija lastnih izdelkov, razvoj poslovne strategije, promocija lastne znamke in še marsikaj, kar spada zraven vodenja lastnega podjetja, je za dve osebi zelo velik zalogaj. Zato se včasih počutiva zelo zmedeno in raztreseno,« priznata mlada ustvarjalca, ki ju to ne odvrne od zastavljenih ciljev. V naslednjih letih bi rada svoje izdelke predstavila v spletni trgovini, se predstavila na sejmih in natečajih. Morda bi odprla celo lastno trgovinico.
Poigravata se tudi z idejo, da bi svoje znanje obdelovalnih tehnik lesa in oblikovanja izdelkov prek delavnic predajala naprej. Vse z namenom, da bi se tako mladi kot odrasli bolje spoznali z lesom in z ročnimi tehnikami obdelave lesa, predvsem s tistimi, ki se zaradi načina dela in zaradi potreb sodobne hitre industrije pozabljajo.
