Narava lesu podari barvo, čas mu vtisne teksturo, človek pa mu lahko s premišljeno obdelavo vdihne nov izraz. Luženje je dekorativna tehnika, pri kateri bodisi spremenimo ali pa poudarimo barvo lesa, z namenom, da jo kar najbolj približamo želeni podobi prostora, pri tem pa ne prekrijemo naravne strukture lesa in njegovih letnic. Za razliko od oljenja in lakiranja, ki sta primarno namenjena zaščiti lesne površine, je luženje namenjeno ustvarjanju želenega barvnega odtenka in poudarjanju naravne lepote lesa.
Tehnološki razvoj je prinesel pomemben razmah tudi na področju zaščite in luženja lesa. Tako imenovani pajc, kot ga imenujejo mojstri, postaja vse pogostejši spremljevalec tudi slovenskih interjerjev, saj je z njegovo pomočjo mogoče doseči pravo harmonijo tonov in odtenkov v domu. »Luženje lesa oziroma pajcanje je postopek, pri katerem lesu spremenimo prvotno barvo, pri tem pa praviloma ne ustvarimo pokrivnega sloja, kar pomeni, da so letnice lesa, struktura, ipd. še vedno izražene oziroma vidne,« pojasni Jan Mihelič, ki že vrsto let rokuje izključno z masivnim lesom.
Ob tem pove, da so za luženje lesa primerne skorajda vse vrste lesa, je pa pri tem treba upoštevati zakonitosti posamezne vrste: »Najpogosteje lužimo jesen in hrast, občasno tudi oreh, ki je po naravi že precej temen, zato ga lužimo predvsem takrat, ko želimo izenačiti barvo lesa oziroma uskladiti različne kose oreha med seboj.«
Bistvo luženja lesa je spreminjanje njegovega barvnega tona, ne pa tudi zaščita lesene površine. Z njim lahko izenačimo naravne barvne razlike v lesu, poudarimo njegovo strukturo ali ustvarimo videz drugih, pogosto žlahtnejših vrst lesa. Barvni odtenek tako prilagodimo drugim elementom v prostoru, kot so talne obloge, pohištvo, vrata ali lesene obloge, ter z njim ustvarimo bolj usklajeno in celostno podobo interjerja.
Lužila so sestavljena iz barvil ali drobnih barvnih delcev (pigmentov), ki so raztopljeni ali razpršeni v tekočini, najpogosteje v vodi ali različnih topilih. Tekočina omogoča enakomeren nanos in prodiranje barvnih sestavin v les, kjer spremenijo njegov barvni ton, ne da bi prekrile njegovo naravno strukturo. Glede na sestavo ločimo vodna lužila in lužila na osnovi topil, ki se razlikujejo predvsem po načinu nanašanja, sušenju in končnem videzu.
Pajc se v različne dele lesa vpija različno. Pri dveh najpogosteje uporabljenih vrstah lesa – hrastu ali jesenu – se zato pore in letnice pogosto izrazito poudarijo. Vsaka vrsta lesa pa se na lužilo odzove malce drugače. »Če na primer rdečkasto češnjo premažemo z rjavim pajcem, bo končni videz drugačen kot pri enako obarvanem javorju. Treba je poudariti, da lužilo ni pokrivno, temveč se opira na osnovno barvo lesa, namesto da bi jo popolnoma prekrilo. Ravno v tem je čar luženja lesa, da se ohranijo značilnosti materiala, letnice, pore itd.,« pove mojster, ki si je delavnico uredil v gorenjski prestolnici.
Z luženjem je mogoče doseči široko paleto barvnih odtenkov, vendar pa je pred končnim nanosom treba lužilo testirati na kosu lesa, ki ga želimo niansirati. »Kot že omenjeno lužilo ni pokrivna barva, ampak je treba upoštevati vrsto lesa, na katero se lužilo nanaša,« opozori sogovornik, ki tudi sam največkrat rokuje prav s hrastom. Slednji ima ob oljenju značilno naravno rumenkasto patino, z beljenim lužilom pa ohrani svojo naravno barvo.
Leseno površino je pred luženjem treba temeljito zbrusiti z brusnim papirjem granulacije P120–P180. Pri brušenju se površino lesa občasno rahlo navlaži, s čimer se odprejo lesne pore, kar je posebej pomembno pri vrstah lesa, kot sta oreh in hrast. Tako pripravljena površina je bolj dovzetna za vpijanje lužila, kar omogoča enakomernejše niansiranje ter zagotavlja bolj homogeno in barvno enovito končno površino.
Lužilo se lahko nanaša z različnimi pripomočki, kot so čopič, gobica, bombažna krpa ali brizgalna naprava. Način nanosa je odvisen predvsem od vrste in lastnosti uporabljenega lužila. Pri obdelavi se najpogosteje uporabljajo oljna lužila in lužila na acetonski osnovi. Način nanosa in vrsto lužila prilagodimo želenemu končnemu videzu ter lastnostim obdelovanega lesa.
»Zares pomembno je, da je les kakovostno pripravljen. To pomeni, da mora biti površina čista, nemastna in primerno zbrušena, po končanem brušenju pa jo je treba spihati z zrakom in nato obrisati s čisto krpo. Kot že omenjeno je izjemno pomembno, da se pred nanašanjem lužila na končni izdelek testira barvni odtenek na kosu lesa oziroma na vzorcu, ki je pripravljen na popolnoma enak način. Pri nanašanju je treba biti konsistenten in celotno površino zaključiti skozi en postopek, da nanašanja ne prekinjamo, saj v tem primeru lahko pride do barvnih lis in neenakomerno nanesenega lužila. Treba je imeti v mislih, da zaključni sloj (lak, olje) prav tako vpliva na globino barve, zato se pri testnem kosu nanese tudi olje oziroma lak,« nam na srce položi Jan Mihelič.
Po luženju je treba les še zaščititi z zaključnim premazom, saj je namen lužila predvsem toniranje, ne pa dejanska zaščita pred vlago, umazanijo ali obrabo. Sogovornik pove, da les najpogosteje zaščiti z lakom ali s kombinacijo olj in voskov: »Olje prodre v les in ga praviloma ne prekrije z izrazitim filmom. Les ostane na otip bolj naraven. Treba je poudariti, da izdelki, ki so zaščiteni z oljem, zahtevajo občasno obnovo, zlasti na močno obremenjenih površinah. Pri manjših poškodbah in obrabah, lahko lastniki izdelek precej preprosto obnovijo oziroma sanirajo tudi sami, medtem ko je pri lakiranih površinah za to potrebna strokovna sanacija. Lak ustvari zaščitni film na površini. Na izgled in otip je nekoliko manj naraven kot olje, vendar pa zahteva manj vzdrževanja.«
Slovenija je gozdnata dežela, v naših gozdovih pa je kar 71 avtohtonih drevesnih vrst. Najpogosteje zastopana v naših gozdovih je bukev, ki predstavlja okoli 33 % lesne mase, med iglavci prednjačita smreka in jelka. Poleg teh pa lahko med sprehodom po gozdovih občudujemo še široko paleto drevesnih vrst od javorja, jesena, gabra in breze do mogočnih hrastov. Hrast je v sodobnih slovenskih interjerjih najmočneje zastopan. Če sta nekoč prevladovali bukev in češnja, pozneje pa je bil priljubljen tudi oreh, danes skorajda ni interjerja, ki ne bi vključeval lesenih površin iz hrasta.
A slovenskega hrasta je na trgu zaradi velikega povpraševanja vedno manj. Zanj je veliko zanimanja tudi v tujini, pogosto pa ga izvažajo vse do Kitajske. Bistveno več je zato hrastovega lesa iz Slavonije. A zaradi nepoznavanja karakterja posamezne lesne vrste se marsikdo niti ne zaveda, da je ob uporabi lužil mogoče doseči popolno nianso tudi z drugo lesno vrsto, ki je morda bolj razširjena, posledično pa tudi ugodnejša.
»Zadnje čase našim strankam bolj pogosto svetujemo, da se za pohištvene kose, ki bodo luženi, namesto hrastovega lesa uporabi jesenov les. Za luženje je jesen pogosto primernejši od hrasta, kadar želimo izraziteje spremeniti barvni ton lesa, saj njegova svetlejša osnovna barva omogoča bolj izrazit in predvidljiv učinek lužila. Zaradi podobne porozne zgradbe in izrazitih letnic pa jesen po luženju ohrani značilno lesno strukturo in se po videzu izredno približa hrastu,« zaključi sogovornik.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Sponzorirana vsebina
