Neža in Jure, mlad par v zgodnjih tridesetih letih, sta se odločila za korenito življenjsko spremembo. Nekoč velika žurerja sta namreč neprespane noči in nočne klube zamenjala za hektar in pol veliko posestvo, glasno glasbo pa za kruljenje simpatičnih pujskov, rezgetanje ponijev in meketanje kozic. Dobrodošli na Pravljični posesti!

Poznata se že od ranega otroštva, kot povesta, sta celo življenje rasla skupaj. Njuna življenjska pot se je ves čas prepletala in podjetniško zapletala. Žurerja po duši se nista branila ponočevanja. Potem pa se jima je življenje v zelo kratkem času obrnilo na glavo. Neža se je soočila z vrsto paničnih napadov, nato pa sta se oba odločila za spremembo jedilnika in prešla na rastlinsko prehranjevanje. Kmalu sta ugotovila, da v obeh tli enaka želja. Želja po življenju med živalmi, na podeželju.

Ne Neža ne Jure pred tem nista imela znanja o kmetovanju in kmečkih delih. Neža je sicer poletja rada preživljala pri babici na kmetiji, od koder izhaja tudi njena velika ljubezen do vseh živih bitij. A to je bilo konec koncev tudi to. Med epidemijo koronavirusa sta najprej želela kupiti kombi, s katerim bi prepotovala svet, a ker so bile meje zaprte, sta sanje poiskala drugod. Lotila sta se iskanja posesti in jo po dolgem iskanju tudi našla. V Prekmurju.

»Želela sva imeti svoja sadna drevesa in zelenjavni vrt, zato sva začela iskati parcelo za nakup. Iskala sva jo leto ali dve, sprva predvsem v okolici Vodic pri Ljubljani, od koder prihajava, vendar so bile cene večjih parcel tam previsoke. Zato sva se pri iskanju postopoma pomikala vse bolj proti vzhodu, dokler naju ni poklicala prijateljica in nama povedala za ugodno ponudbo. Takrat sva kupila približno hektar zemlje, pozneje pa dokupila še nekaj zemljišča, tako da ga imava zdaj skupaj hektar in pol,« pripovedujeta.

Neža je že od malih nog sanjala o tem, da bi reševala živali in nekoč odprla zavetišče za kužke. Ta želja jo spremlja še danes. Ko sta z Juretom kupila parcelo v Prekmurju, sta sprva načrtovala, da bosta tod postavila vikend za oddih. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je njuno življenje obrnilo v drugo smer. Nekega dne sta se iz Lendave vračala domov, ko je Neža na družabnem omrežju opazila pujska, zapakiranega v škatli. »Rekla sem Juretu: Dajva ga vzet!« se spominja.

Vzela sta ga k sebi in sprva je živel v njuni kleti, z njima pa hodil na sprehode, ju spremljal naokoli in celo v službo – obnašal se je kot pravi kuža. A žival je začela rasti, Neža in Jure pa sta se nanjo vse bolj navezovala, prav tako na posest. Sprva sta imela tam počitniško prikolico, ki sta jo pozneje prodala in nadomestila z mobilno hišico. Posest je postopoma postala njun dom. Ko sta postavila mobilno hišico, sta se preselila v Prekmurje, v Vodice pa se le še poredko vračata. A danes na posesti še zdaleč nista sama:

»Vse se je začelo s pujskom, ki sva ga poimenovala Pepe Fredi in je postal prvi prebivalec najine posesti. Ker sva opazila, da je težko sam, sva mu želela poiskati družbo. Zato sva se obrnila na Društvo za zaščito konj in jih povprašala, ali imajo kakšno žival, ki bi potrebovala dom. Dobili smo kozico in njeno hčerko. Ko so nama pripeljali mlajšo, je bila mamica tako žalostna, da sva se odločila, da vzameva kar obe. Prvega ponija sva sicer kupila, ker takrat še nisva vedela, kako bi lahko pomagala rešenim živalim, vendar sva se odločila, da drugih ne bova več kupovala. Vse preostale živali so k nama prišle iz zavetišč, prek društev ali iz neprimernih razmer.«

V enem samem letu se je njuna družina precej povečala. Danes jima družbo delajo dva pujska, osem koz, dva ponija, trije kužki in tri mucke, v ribniku pa tudi ribe. Vse živali so prišle k njima s svojo zgodbo in dobile priložnost za lepše življenje. Njuna želja je, da bi vse živali pri njiju živele čim bolj svobodno, varno in srečno. Ko Neža opazuje, kako se prosto gibljejo, družijo in uživajo v svojem vsakdanu, ve, da sta se odločila prav – in prav to ji prinaša največje zadovoljstvo.

Na posesti sta postavila hlevček, ki sta ga izdelala kar sama, tako kot nedavno tudi vrata za posestvo in ograjo. Živali imajo sicer na posesti vso svobodo, saj jih ne zapirata v ograde. Postavila sta tudi vrsto sadnih dreves. Med drugim sta ohranila slive, murvo in figo, ki so bile tod že prej, ter dodala breskve, nektarine, marelico, češnjo, kaki, ameriške borovnice in jagode. Zdaj sta zasadila tudi kostanj.

Nekoliko manj jima gre od rok vrtnarjenje. Kot priznata, bosta morala poiskati drugačen način vrtnarjenja, saj jima dosedanji ne ustreza, poleg tega pa vrtu posvečata premalo časa. Sprva sta na posesti preživljala vse vikende, se učila, urejala okolico in pospravljala. Vzponov in padcev ni manjkalo. Največji izziv vidita predvsem v medčloveških odnosih in odnosu ljudi do živali, saj menita, da bi bilo ob večjem medsebojnem razumevanju, spoštovanju in sožitju manj nestrpnosti, zavisti in neprimernega ravnanja z živalmi.

Življenje na posestvu je precej drugačno od življenja v mestu, a bistveno bolj poetično kot naporno. Tudi kadar sta morala zavihati rokave, jima ni bilo težko. Nič, česar dobra kambuča in temna čokolada z vsaj 70 % kakava ne bi mogli rešiti. Mlad par kar poka od energije, na celoten proces pa gledata z veliko hvaležnosti.

Ko je Nežin oče želel kupiti večji avtodom, so se dogovorili, da obstoječ bivalni kombi obdržita onadva. Včasih se tako odpravita tudi na pot, pri tem pa s seboj vzameta tudi nekatere bolj kosmate člane družine. Za druge živali na posestvu takrat poskrbi prijateljica, sicer pa je krmljenje večinoma avtomatizirano.

»To življenje nama je dalo ogromno – mir, svobodo, pa tudi veliko padcev in izzivov. Težko je z besedami opisati, kako zelo nama je spremenilo življenje. Tudi če imaš slab dan, te živali že zjutraj s svojo prisotnostjo spravijo v dobro voljo. Prinašajo ti radost in rišejo nasmeh na obraz, četudi se soočaš s težavami. Lani sva imela veliko izzivov, a ko prideš med živali in te pridejo pozdravit, začutiš tisto posebno veselje. Prav to je čar tega življenja – da ti živali vsak dan znova prinašajo radost in občutek, da si tam, kjer moraš biti.«

V prihodnosti načrtujeta razvoj glampinga na posesti, sama pa se želita preseliti na prostornejšo lokacijo, morda na Primorsko. Ker jima mobilna hišica omogoča večjo prilagodljivost, za zdaj odlašata z gradnjo hiše. Oba sta namreč močno navezana na morje in ne marata snega, zato ju privlači življenje v toplejšem podnebju, kjer bi lahko gojila fige, limone in pomaranče.