Vrstna hiša iz 70. let prejšnjega stoletja je imela vso zaraščeno okolico in precej nepraktično razporeditev prostorov za sodoben način bivanja. A investitorki sta menili, da ima pravi potencial, jo kupili in ji s strokovno prenovo vrnili nekdanji sijaj. Zgodila se je reorganizacija tlorisa in tudi temeljita sanacija terase, s katere je ob dežju zamakalo v klet.
Zadnja v vrsti treh hiš, ki jih jemed letoma 1970 in 1980 postavila delavska zadruga, stoji na odlični lokaciji blizu središča glavnega mesta, a na območju s tako umirjenim prometom, da se zdi, kot bi bila na vasi. Novima lastnicama se je to zdelo idealno, zato sta poiskali pomoč arhitektke Polone Senčar Otoničar in jo počasi začeli spreminjati v dom. Prvotni tloris so reorganizirali tako, da so zamenjali pozicijo kuhinje in kopalnice, ukinili en izhod na teraso ter tisti del raje preuredili v še eno kopalnico in bralni kotiček, otroške sobe pa so pustili približno na mestih, kot so bile.
Obiskovalca najprej pozdravi neklasičen vetrolov, ki ga prej ni bilo, a so ga uredili, ker so potrebovali prostor za odlaganje čevljev, jaken, ključev in dežnikov. »Nismo hoteli narediti klasičnega zaprtega kubusa, strogega vetrolova, tako da smo dobili idejo, da se naredi neka ločnica, ki ni tako stroga, malo transparentna. Uporabili smo letvice, ki prepuščajo svetlobo in nastal je takšen ”je pa ni” predprostor,« opisuje arhitektka, ki je na željo naročnic tudi v spalnico vnesla kar nekaj sprememb: umestili so walk-in omaro in pisalni kotiček za delo od doma.
V glavnem dnevno-bivalnem prostoru so bili konstrukcijsko postavljeni tudi trije stebri. Od tega jima je dva uspelo skriti, enega, ki kraljuje sredi prostora, pa so poudarili. Ker so tudi stebri na terasi pokriti s kamnom, so v naravni kamen oblekli še notranjega in na tak način povezali prostore. »Poleti imamo balkonska vrata odprta in je to skoraj kot en prostor, ker prehajaš in je res lepa smiselna celota,« pojasni lastnica Urška, ki je že od začetka računala, da bo veliko družinskega življenja potekalo ravno zunaj na terasi.
So se pa ravno pri urejanju tega zunanjega dela hiše pojavile največje težave. Ko je padal dež, je namreč na terasi zastajalo tudi do 20 cm vode, ki je zalivala klet in notranjost, zato je bila strokovna sanacija nujna. Za pomoč so se obrnili na podjetje TKK Srpenica, ki je za hidroizolacijo izbralo svoje visoko kakovostne hidroizolacijske premaze, ki ob strokovni in natančni vgradnji zagotavljajo dolgotrajno zaščito pred vdorom vode in vlage.
»Vodotesni premazi imajo pomembno vlogo pri ohranjanju konstrukcijske stabilnosti objektov in zagotavljanju zdravih bivalnih pogojev. Na terasah zaradi temperaturnih nihanj nastajajo mikrorazpoke, skozi katere pronica voda. Ta lahko povzroči odstopanje keramičnih ploščic oziroma zaključnih oblog, postopoma pa zamakanje lahko povzroči korozijo armaturnega jekla, kar vodi v propadanje konstrukcije. Pomembno vlogo pa imajo tudi v kopalnicah, kjer preprečujejo pronicanje vode v stene in estrih. Vdor vlage namreč lahko povzroči razvoj plesni, poškodbe gradbenih materialov in odstopanje keramičnih ploščic. Sanacija nastalih poškodb je lahko do desetkrat dražja od začetne investicije v vodotesne premaze in njihovo kakovostno izvedbo,« pojasni Marko Lovko iz TKK.
Pomembno je, da za sanacijo oziroma hidroizolacijo terase izberemo ustrezen vodotesni premaz, ki naj bo elastičen, UV-obstojen in združljiv z drugimi elementi sistema, kot so tesnilni trakovi, vogalniki in manšete. Pri uporabi nekaterih vodotesnih premazov je pomembno, da uporabimo ustrezen prednamaz (primer) s čimer zagotovimo, da ne bo prišlo do odstopanja od podlage.
Nanos vodotesnih premazov je ob upoštevanju navodil proizvajalca razmeroma preprost in ga lahko izvedemo tudi sami, če imamo nekaj osnovnega znanja in spretnosti pri gradbenih delih. Ključnega pomena sta ustrezna priprava podlage in upoštevanje pravilnega vrstnega reda nanašanja. Površina mora biti pred nanosom čista, suha, nemastna in brez slabo oprijetih delcev. Po potrebi sledi nanos ustreznega prednamaza oziroma primerja, ki zagotavlja boljši oprijem hidroizolacijskega premaza. »Potem zatesnimo vse geometrijsko zahtevne dele s posebnimi tesnilnimi trakovi, manšetami in tesnilnimi masami, nato pa sledi nanos vodotesnega premaza. Zagotoviti moramo ustrezno debelino vodotesnega premaza in upoštevati čas sušenja med posameznimi sloji,« opisuje Lovko, ki priporoča, da dela opravimo v suhem vremenu, ko je med 15 in 35 stopinj Celzija. »Ob močnem soncu in previsokih temperaturah se lahko material prehitro suši, kar preprečuje njegovo pravilno vezanje in utrjevanje. Pri temperaturah pod 5 °C pa lahko voda v samem premazu zmrzne, ali pa je pomrznjena podlaga, kar lahko negativno vpliva na oprijem in s tem na učinkovitost hidroizolacije.«
Danes je 60 m2 velika in sanirana terasa prostor, kjer v toplem delu leta družina preživi največ časa. Tu igrajo namizni tenis, se družijo s prijatelji, zakurijo žar, poleti postavijo otroški bazenček in peskovnik. V notranjost, pred kamin, jih prežene šele mraz. A jim tudi v tem primeru ni nič hudega, saj so interjer res uredili po svojih željah – tako barvno kot materialno.
Barv sicer niso vnašali na stene, saj so te ostale bele, so pa dom popestrili z raznimi barvnimi dekoracijami in dodatki, za eleganco pa so dodali tudi kakšen črn element. Zelo umirjeno zelenkasto barvo pa so uporabili pri kuhinjskih omaricah ter v kopalnicah, za katere so izbrali zelenkaste tone ploščic. Veliko so stavili tudi na les, v katerega sta odeta bralni kotiček in spalnica. »Vse je na koncu dobilo svoj smisel in neko celoto,« sklene arhitektka.
Prenovljena vrstna hiša v Šentvidu danes dokazuje,da ko združimo strokovno izvedbo, dobre ideje in osebno noto, lahko tudi staro hišo spremenimo v dom, kjer se pišejo nove zgodbe.
Arhitektura in fotografije: Polona Senčar Otoničar
Sponzorirana vsebina
