Napihljivo pohištvo običajno povezujemo z nečim začasnim: z blazinami ob bazenu, počitnicami ali kosi, ki jih po uporabi preprosto izpraznimo in pospravimo. Ljubljanski oblikovalski studio Lufta na zrak gleda drugače. Zanje je postal konstrukcijski princip, s katerim razvijajo pohištvo, dovolj trdno in vzdržljivo tudi za javni prostor.
Njihov prvi izdelek je težko spregledati. Sedem metrov dolga klop v intenzivni oranžni barvi je v redni uporabi na terasi Centra Rog, kjer Lufta že tretje leto deluje v enem od projektnih studiev. Na njej je mogoče sedeti, ležati, delati ali se pogovarjati, ko je ne potrebujejo, pa jo v približno desetih minutah izpraznijo in zložijo v razmeroma kompakten paket.
Od palube jadrnice do pohištva
Za Lufto stojijo Jan Jandl, Lin Martin Japelj in Matic Hlede, interdisciplinarna ekipa oblikovalcev in arhitektov, ki tehnični razvoj povezuje z načeli krožnega gospodarstva. Zgodba pa se je začela precej daleč od pohištva. Jan Jandl je še kot študent oblikovanja materialov patentiral napihljivo modularno konstrukcijo, s katero bi bilo mogoče povečati površino palube na jadrnicah. Ker se je navtični trg izkazal za precej počasnega in dragega, je začel razmišljati, kje drugje bi bilo mogoče izkoristiti možnosti, ki jih ponuja ta material. Največ možnosti je prepoznal prav v pohištvu. K sodelovanju je povabil Lina Martina Japlja, pozneje pa se jima je pridružil še Matic Hlede.
Do današnje klopi niso prišli po bližnjici. Eden prvih projektov je bil napihljiv trinožni stol, pri katerem so ugotovili, da je majhne in zaobljene oblike veliko težje kakovostno izdelati kot velike ravne površine. Sledila so skoraj tri leta prototipiranja, preizkušanja in tudi neuspelih poskusov. »Tri leta smo se učili, kaj material zmore in česa ne,« proces razvoja povzema Lin Martin Japelj.
Trdno pohištvo, napolnjeno z zrakom
Ključ je v materialu drop-stitch, ki ga večina pozna predvsem z napihljivih SUP-desk. Med dvema plastema tkanine je na tisoče drobnih niti, ki ju povezujejo in omogočajo bistveno višji tlak kot pri običajnih napihljivih izdelkih. Površine zato ostanejo ravne in dovolj toge, da se lahko konstrukcija obnaša podobno kot trdno pohištvo.
Klop je sestavljena iz treh naloženih sedežnih elementov in valjastega naslonjala. Dolga je sedem metrov, široka 1,6 metra in napihnjena tehta približno 120 kilogramov. Posamezne elemente je mogoče zamenjati ali kombinirati v različnih barvah, kar odpira možnosti za različne postavitve in uporabo tako zunaj kot v notranjih javnih prostorih.
Prav velikost izdelka je pomembna. Lufta ne razvija napihljivega pohištva kot oblikovalske kuriozitete, temveč kot uporabno urbano opremo. Na fotografijah s terase Roga oranžna klop pred umirjeno fasado deluje skoraj kot velikanska barvna poteza. Ko se napolni z ljudmi, pa se njena vloga spremeni: postane prostor srečevanja, pogovora in počitka.
Trajnost ni samo vprašanje materiala
Pri napihljivem izdelku se hitro pojavi vprašanje njegove življenjske dobe. V Lufti trajnosti ne povezujejo zgolj z izbiro materiala, ampak predvsem z možnostjo dolgotrajne uporabe in popravil. Uporabljajo TPU, v nekaterih elementih tudi PVC, konstrukcija pa je zasnovana modularno. Če se poškoduje posamezen del, ga je mogoče popraviti ali zamenjati, ne da bi bilo treba zavreči celoten izdelek. Ko klop ni v uporabi, izpraznjena zavzame bistveno manj prostora, kar olajša tudi transport in skladiščenje.
Pomembno okolje za razvoj Lufte je Center Rog. Ekipa tam nima le svojega projektnega studia, temveč uporablja tudi produkcijske laboratorije, v katerih so izdelali kovinske in lesene dele klopi ter razvili in 3D-natisnili nekatere posebne sestavne elemente. Dolgoročni cilj studia je čim večji del proizvodnje vzpostaviti v Sloveniji.
Od ene klopi do družine pohištva
Septembra se je Lufta s sedemmetrsko klopjo predstavila tudi na Zagreb Design Weeku, kjer je bila postavljena v vrtu Akademije likovnih umetnosti. Letošnja festivalska tema Trenje/Friction se je skoraj nepričakovano ujela z zgodbo izdelka, ki je nastajal prav skozi preizkušanje, napake in nenehno prilagajanje prvotne zamisli.
Morda je pri Lufti najbolj zanimivo prav to, da tehnologije ne poskušajo skriti. Njihovo pohištvo je videti napihljivo in te lastnosti ne skriva. Zrak, ki ga običajno razumemo kot nekaj nestalnega in neoprijemljivega, postane del konstrukcije. In sedemmetrska oranžna klop na terasi Roga je za zdaj najboljši dokaz, da lahko iz njega nastane tudi čisto resno pohištvo.
