Murgle so ena tistih ljubljanskih sosesk, katerih identiteto prepoznamo skoraj na prvi pogled. Nizke atrijske hiše, opečni zidovi, lesene ograje, drevoredi in poti brez avtomobilskega prometa ustvarjajo umirjen bivalni svet, v katerem posamezna hiša ne išče pozornosti zase. Prav to načelo sta v zasnovo naselja vgradila Marta in France Ivanšek: navzven enotnost, prostor za individualnost pa predvsem znotraj doma. Hiša T arhitekturnega studia Raketa to idejo nadaljuje, vendar jo interpretira izrazito sodobno.
Navzven ostaja skoraj zadržana. S svojo obliko in materiali se podreja značaju Murgel in mimoidočemu ne razkriva veliko. Toda že nekaj korakov za vhodnimi vrati se občutek popolnoma spremeni. Pogledi stečejo skozi hišo, steklene površine jo odprejo proti zelenju in prostor se nenadoma zdi precej večji, kot bi sklepali po njegovi zunanjosti. Prav ta preskok med skoraj anonimno zunanjostjo in bogatim, intimnim notranjim svetom je ena najlepših lastnosti Hiše T. Tudi komisija ZAPS je ob podelitvi nagrade posebej izpostavila prostorsko odprtost hiše in njeno povezovanje z vrtom.
Hiša, zasnovana okoli življenja
Pri Raketi se načrtovanje ni začelo pri vprašanju, kakšen naj bo interjer, temveč pri ljudeh, ki bodo v njem živeli. Zanimali so jih družinski rituali, vsakodnevne navade, praktične potrebe in predvsem počutje stanovalcev. Kako na človeka vpliva svetloba? Kako se počuti ob določenem materialu, teksturi ali barvi? Kaj pomeni, če med kuhanjem pogled odtava na vrt in če se ob počitku prostor okoli nas nekoliko zmanjša in postane bolj intimen?
To so vprašanja, ki se na prvi pogled morda zdijo manj arhitekturna od tlorisov in konstrukcije, v resnici pa odločilno določajo kakovost bivanja. Hiša je zato sestavljena iz različnih prostorskih razpoloženj. Odprti bivalni del omogoča dolge poglede in občutek prostornosti, posamezni deli pa se znajo tudi zgostiti in ustvariti zavetje. Dnevni prostor pod leseno stropno strukturo denimo deluje skoraj kot družinsko gnezdo – dovolj povezan z okolico, a hkrati zaščiten in intimen. Drugje se pogled odpre skozi steklo in nadaljuje v zelenje.
Vrt pri tem ni kulisa za arhitekturo, temveč njen sestavni del. Intimnejši atrij med krili hiše in večji vrt z bazenom oblikujeta različna zunanja prostora, ki se skozi velike zasteklitve ves čas vključujeta v notranjost. Meja med hišo in vrtom se tako čez dan spreminja: zjutraj jo določa svetloba, pozneje pa odprta vrata, senca dreves ali pogled skozi prostor. Arhitektura stanovalca ne ločuje od narave, temveč mu omogoča, da jo zaznava tudi takrat, ko je v notranjosti.
Materiali, ki se jih želimo dotakniti
Podobno pomembna je materialnost. Interjer ni zadržan v običajnem pomenu besede – v njem se srečujejo različni lesovi, kamen, teraco, vzorci in izrazite teksture. Toda materiali niso izbrani zato, da bi vsak zase pritegnil pozornost. Povezujejo jih sorodnosti v barvah, strukturi in otipu, zato prostor kljub njihovi raznolikosti deluje presenetljivo usklajeno.
Arhitekti so oblikovali številne elemente, s katerimi smo pri bivanju v neposrednem stiku: stopnišče, kamin, klopi, vgradno pohištvo, mizo in celo manjši bazen pred kuhinjo. Prav v tem merilu postane njihova misel o interjerju kot ustvarjanju bližine najbolj razumljiva. Dom namreč ne doživljamo samo s pogledom. Po tleh hodimo bosi, na klop sedemo, z roko odpremo omaro, opazimo hrapavost lesa ali hlad kamna. Prostor poslušamo, vonjamo in občutimo s telesom.
Posebno mesto v hiši ima tudi umetnost, ki ni dodana šele kot dekoracija dokončanega interjerja, temveč je bila v prostor vključena že med načrtovanjem. Eden najlepših primerov je reprodukcija slike Objem Žige Okorna, umeščena na stekleno površino pred spalnico. Motiv, ki govori o bližini in dotiku, na tem mestu skoraj preseže vlogo umetniškega dela in postane del arhitekture – polprosojna meja med prostori, skozi katero se spreminjata svetloba in pogled. Umetnost tako skupaj z osebnimi predmeti stanovalcev še dodatno gradi intimni značaj doma.
Arhitektura kot okvir dobrega počutja
Morda je prav tu najzanimivejši vidik Hiše T. Njena kakovost ni zgolj v premišljenem tlorisu, lepih materialih ali dovršenih detajlih, temveč v vprašanju, ki si ga pri arhitekturi pogosto zastavimo prepozno: Kako se bomo v prostoru počutili? Raketa je poskušala odgovor poiskati v ravnovesju med odprtostjo in zavetjem, med svetlobo in senco, med gladkimi in taktilnimi površinami ter predvsem med notranjostjo in vrtom. Rezultat je hiša, ki navzven spoštuje skoraj šest desetletij staro urbanistično idejo Murgel, za njenimi zidovi pa pripoveduje povsem osebno zgodbo svojih stanovalcev.
Kakovost projekta je leta 2024 prepoznala tudi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, ki je Hiši T podelila zlati svinčnik za odlično realizacijo. Nagrada potrjuje arhitekturno odličnost projekta, vendar se zdi pri tej hiši skoraj pomembnejše nekaj, kar je težje izmeriti ali fotografirati: občutek doma, ki nastane iz množice premišljenih odnosov med prostorom, človekom in naravo. Hiša T tako pokaže, da dobra arhitektura ni nujno tista, ki jo najprej opazimo. Včasih je njena največja vrednost v tem, kako jo živimo.
Projekt: Hiša T
Lokacija: Ljubljana, Murgle
Arhitekturni studio: Raketa
Avtorji: Katjuša Kranjc, Rok Kuhar, Vesna Draksler
Projektna skupina: Katjuša Kranjc, Rok Kuhar, Vesna Draksler, Laura Klenovšek, Lea Lipovšek, Maja Horvat
Leto projekta: 2019
Leto realizacije: 2024
Nagrada: Zlati svinčnik ZAPS 2024 za odlično realizacijo
Fotografije: Žiga Lovšin
