Na robu Zasipa, med drevesi, travniki in pogledi proti Julijskim Alpam, stoji hiša z zanimivo zgodbo. Njeno jedro predstavlja počitniška hiša arhitekta Otona Jugovca ‒ projekt, ki je nastal v času, ko so arhitekti znali graditi samozavestno, hkrati pa z občutkom do prostora. Ko je prišel čas za prenovo in dozidavo, se je pred arhitektoma Katjušo Kranjc in Rokom Kuharjem iz biroja Raketa pojavilo zahtevno vprašanje: kako kakovostno arhitekturo nadgraditi, ne da bi pri tem izbrisali njen značaj?
Odgovor sta našla v presenetljivo zadržani gesti. Namesto da bi novi program postavila ob bok obstoječi hiši ali ga izrazila kot samostojen arhitekturni poudarek, sta ga skoraj skrila. Dozidava se ne postavlja v ospredje, temveč se pogrezne v teren in sledi naravni topografiji parcele. Tako izvorna hiša ostaja jasno berljiva, njena značilna silhueta pa še naprej določa podobo celotnega kompleksa.
Nova prostornina je umeščena pod nivo glavnega bivalnega dela. V podzemni longitudinalni volumen so arhitekti umestili garažo in dodatne bivalne prostore, ki razširjajo uporabnost hiše, ne da bi povečali njeno navzočnost v krajini. To je poseg, ki deluje skoraj samoumevno, čeprav je prav v tej navidezni preprostosti njegova največja kvaliteta.
Projekt ves čas gradi dialog med arhitekturo in okolico. Hiša se odpira proti najlepšim pogledom, a tega ne počne spektakularno. Velike steklene površine, panoramsko okno in skrbno umeščeni svetlobniki delujejo kot premišljeni okvirji za pokrajino. Pogled proti Blejskemu gradu, obrisi Julijskih Alp in spreminjajoča se svetloba postanejo del vsakdanjega bivanja. Narava ni ozadje arhitekture, temveč njen enakovreden sogovornik.
Posebno vlogo pri tem igra svetloba. Ta v hišo ne vstopa le skozi fasadne odprtine, temveč tudi skozi svetlobnike, ki globoko v tloris pripeljejo dnevno svetlobo. Hodniki, kopalnice in prehodni prostori tako niso zgolj funkcionalni členki med posameznimi prostori, temveč postanejo del prostorske izkušnje.
Pomemben del zgodbe predstavljajo tudi materiali. Arhitekti so izbrali omejeno, a izrazito taktilno paleto. Surovi beton, lesene obloge in opečnati klinker vzpostavljajo vez med starim in novim delom hiše ter ustvarjajo občutek trajnosti. Beton se navezuje na konstrukcijsko logiko dozidave in terena, les v interjer vnese toplino, klinker pa prostoru doda skoraj arhetipsko domačnost. Skupaj tvorijo umirjeno, prepričljivo materialno govorico, ki ne potrebuje odvečnih poudarkov.
Posebej zanimiv je tudi odnos med arhitekturo in vrtom. Zelenje ne ostaja le okoli hiše, temveč se po njej vzpenja, jo prerašča in mehča njene robove. Vkopani volumen postopoma izginja pod plastmi rastlinja, streha novega dela pa postane del krajinske ureditve. Arhitektura se tako ne konča pri fasadi, temveč se nadaljuje v teren.
Čeprav je hiša po prenovi bistveno večja in funkcionalno bogatejša, projekt nikoli ne deluje kot demonstracija arhitekturne moči. Nasprotno. Njegova največja odlika je prav zadržanost. Nova intervencija ne tekmuje z izvirno Jugovčevo arhitekturo, temveč ji odstopi prostor in jo postavi v središče zgodbe.
Hiša v Zasipu je zato več kot zgled uspešne prenove. Je subtilen opomnik, da dobra arhitektura ne nastane vedno takrat, ko želi biti opažena. Včasih nastane takrat, ko zna prisluhniti prostoru, v katerem stoji.
- Ime projekta: Hiša Zasip
- Avtorja projekta: Katjuša Kranjc, Rok Kuhar/Raketa
- Lokacija: Gorenjska, Slovenija
- Leto načrtovanja: 2021
- Leto izvedbe: 2024
- Površina: približno 106 m²
- Gradbena konstrukcija: Alan Sodnik
- Glavni konservator: Judita Lux
Fotografije: Miran Kambič, Žiga Lovšin
