Nekoč je stal na skoraj vsakem vogalu; v njem je bilo mogoče kupiti časopise ali vozovnice, sladoled, ali pa je služil kot cvetličarna, vratarnica. Morda le manjša informativna točka. Prepoznavni kiosk K67 pa je iz ulice neopazno prestopil med oblikovalske ikone, ki so presegle čas, v katerem so nastale.
Jugoslovansko oblikovanje je v drugi polovici 20. stoletja nastajalo med vzhodom in zahodom. Med socialistično družbo in vse bolj odprtim trgom. Med množično proizvodnjo in željo po kakovostnem vsakdanjem okolju. Arhitektura, industrijsko oblikovanje in grafično oblikovanje so se razvijali v času, ko Jugoslavija ni želela biti kopija ne vzhoda ne zahoda; in prav zato je na našem ozemlju nastajalo nekaj samosvojega.
Danes se zdi skorajda samoumevno, da je lahko objekt sestavljiv, prestavljiv, prilagodljiv in namenjen različnim uporabam. Toda v šestdesetih letih je bila takšna miselnost precej bolj vizionarska. K67 je nastal prav v tem trenutku; njegov avtor, slovenski arhitekt in industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig, ga je leta 1966 zasnoval kot odgovor na zelo konkreten problem vsakdanjega mesta: kako ustvariti majhen objekt, ki ga je mogoče postaviti skoraj kamorkoli, ga prilagoditi različnim dejavnostim in ga po potrebi tudi povezovati z drugimi. Brez da bi zavoljo funkcionalnosti izgubil svojo estetsko funkcijo.
Ko je bilo modularno oblikovanje še vizija prihodnosti
V šestdesetih letih se je ideja modularnosti pojavljala na različnih koncih sveta. Arhitekti in oblikovalci so raziskovali, kako bi se lahko oblikovanje in arhitektura spreminjala skupaj z uporabnikom, njegovimi željami in potrebami. V tem obdobju je nastala Futuro House (1968) Mattija Suuronena, medtem ko so japonski metabolisti, med njimi Kisho Kurokawa, razmišljali o arhitekturi, ki bi lahko rasla in se obnavljala z dodajanjem novih enot (Nakagin Capsule Tower v Tokiu). Aldo van Eyck in Herman Hertzberger sta modularno in ponavljajočo se logiko raziskovala v arhitekturi, kjer posamezni elementi niso bili več le deli stavbe, ampak način organizacije prostora. A K67 za razliko od marsikaterega projekta, ni ostal le pri futuristični viziji, temveč je Mächtig je modularnost dejansko prevedel v proizvodnjo. In na ulico.
Saša J. Mächtig in ideja kioska kot sistema
Mächtig ni razmišljal o kiosku kot o majhni hišici. Razmišljal je o sistemu. Osnovni element je mogoče uporabiti samostojno, a pravo bistvo modula se skriva v njegovem povezovanju – posamezne enote se namreč lahko združujejo, razširjajo in prilagajajo konkretni lokaciji ali dejavnosti. Kiosk zato ni imel ene same določene funkcije. Njegova funkcija je bila pravzaprav prilagodljivost na spremembe.
K67 je bil zasnovan iz ojačanega poliestra, jekla in stekla. Osnovna enota je merila 2,565 metra v višino ter 2,40×2,40 metra v tlorisu. To je približno pet kvadratnih metrov prostora – dovolj majhno, da ga lahko razumemo kot predmet, in dovolj veliko, da lahko postane delovni prostor. Prvotna zasnova je predvidevala več različnih modularnih elementov, med njimi osnovne enote, povezovalne dele in posebne oblike, ki so omogočale sestavljanje večjih struktur.
K67, ki je lahko vse in še več
K67 je tako lahko zadovoljeval potrebe široke palete dejavnosti. Bil je lahko trafika, prodajno mesto, cvetličarna, informacijska točka, vratarnica, prodajalna vstopnic, parkirna hišica, prostor za hitro prehrano, telefonska točka ali manjši servisni objekt. Uporabljali so ga tudi za različne začasne in javne funkcije. Njegova arhitektura je bila dovolj nevtralna, da je lahko sprejela skoraj katerokoli vsebino. K67 je našel svoje mesto tam, kjer običajna arhitektura ni bila smiselna. Ob cesti, na parkirišču, ob stadionu, na smučišču, na mestnem vogalu ali sredi naselja.
Bil je na voljo v različnih barvah, od rumene do zelene, a večini se je v spomin vtisnil po svojem prepoznavnem rdečem odtenku. Tudi ta ni bil izbran naključno. V sivini urbanega prostora, med betonom, asfaltom in velikimi modernističnimi stavbami je K67 deloval skoraj kot barvni predmet. Njegovi zaobljeni robovi, gladka plastična lupina in velika stekla so mu dajali hkrati zelo racionalen in skoraj futurističen videz. Še desetletja zatem njegova jasna logika deluje in prav v tem se skriva skrivnost njegove brezčasnosti.
Nostalgičen predmet, ki ni videti nostalgičen
Ko danes pogledamo fotografije K67 iz šestdesetih in sedemdesetih let, se ne zdi, kot da gledamo predmet, ki pripada nekemu davno končanemu času. Prej nas preseneti, kako dobro bi se znašel na današnjem mestnem trgu. Kot pop-up prostor. Kot začasna arhitektura. Nostalgičen, a še zdaleč ne staromoden. Ne čudi, da je zato kmalu presegel prostor, za katerega je bil zasnovan. Njegova mednarodna prepoznavnost je namreč strmo rasla, vsega skupaj pa je bilo izdelanih več kot 7.000 enot. Uporabljali so ga tudi zunaj jugoslovanskih meja, kot tak pa je postal eden redkih izdelkov slovenskega in jugoslovanskega industrijskega oblikovanja, ki je dosegel zares globalno občinstvo.
Že v sedemdesetih letih je K67 prišel v zbirko newyorškega Museum of Modern Art – MoMA. Leta 2018 pa je bil ponovno v središču pozornosti na znameniti razstavi Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980, ki je mednarodni javnosti predstavila modernistično arhitekturno dediščino nekdanje Jugoslavije.
Ikona, ki se vrača
Proizvodnja K67 se je zaključila v zgodnjih devetdesetih letih, ko se je spremenil tudi gospodarski in politični prostor, v katerem je kiosk nastal. Toda s tem se njegova zgodba ni končala. Tudi danes so originalni kioski nadvse priljubljeni, saj dobivajo nove in nove vsebine. Dobro oblikovanje namreč preživi svoj čas. Še več, oblikovalska ikona dandanes služi kot opomnik, da prihodnost oblikovanja ni vedno v novih tehnologijah in zapletenih sistemih. Včasih je prihodnost preprosto v tem, da naredimo nekaj, kar se lahko prilagaja spremembam, ki jih prinaša čas. Zato se tudi za K67 zdi, da je oblikovan za čas, ki šele prihaja.
Naslovna fotografija: Museum of Modern Art – MoMA
