Arhitektov lastni prostor je morda najbolj neposreden preizkus njegovih idej. V njem ni naročnika, ki bi mu bilo treba pojasnjevati odločitve, niti usklajevanja različnih predstav o tem, kako naj bi prostor deloval in izgledal. Ostanejo prostor, material, svetloba – in vprašanje, kako želi arhitekt sam živeti in ustvarjati. Mestni atelje Tadeja Jurana je prav takšen prostor: hkrati delovno okolje, bivališče, galerija in prostor odmika, predvsem pa zelo oseben izraz njegovega razumevanja arhitekture.
Tadej Juran se v svojem delu že dolgo giblje na presečišču arhitekture, oblikovanja in umetnosti. Arhitekture ne razume kot samostojne discipline, temveč kot preplet prostora, predmetov, materialov, svetlobe, narave in človekovega doživljanja. V lastnem ateljeju je imel priložnost to razmišljanje razviti brez običajnih omejitev naročenega projekta. Nastal je interjer, ki na prvi pogled deluje skoraj zadržano, ob natančnejšem opazovanju pa razkriva množico premišljenih podrobnosti.
Tloris je organiziran kot zaporedje različnih, a med seboj povezanih ambientov. Vhod preide v galerijo, tej sledijo čajna kuhinja in jedilni kot, knjižnica ter prostor za delo in počitek. Pomemben del celote je velika terasa, ki notranjost odpira proti zelenju in naravi. Meje med delom, bivanjem in razstavljanjem tako niso ostre. Atelje ni niti klasična pisarna niti stanovanje, temveč prostor, ki lahko čez dan spreminja svojo vlogo.
Osnovo interjerja predstavljajo bela, naravni toni in les. Svetle površine pohištva, masivni hrast in oreh ter tekstura tal ustvarjajo umirjeno ozadje, v katerem pridejo do izraza posamezni predmeti, rastline in umetniška dela. Veliko je praznega prostora. Toda praznina tu ni odsotnost, temveč del kompozicije – omogoča, da opazimo proporce, strukturo materiala, senco na steni ali en sam predmet na dolgi leseni polici.
Prav pohištvo razkrije Jurana tudi kot oblikovalca. Jedilni kot zaznamujejo njegovi stoli RoundSquare, katerih preprosta lesena konstrukcija temelji na igri med geometrijskimi in zaobljenimi oblikami. Podoben princip najdemo drugod po ateljeju. Dolge, skoraj grafične police, pohištvo po meri in celo ročaji omar niso anonimni funkcionalni elementi, temveč deli istega oblikovalskega jezika. Arhitektura se tako ne konča pri stenah in tlorisu, ampak se nadaljuje vse do predmeta, ki ga primemo z roko.
Poseben prostor zase je območje za delo in počitek. Postelja je zasnovana skoraj kot mala arhitektura v arhitekturi. Njena dvignjena lesena konstrukcija z nežnim paličastim ogrodjem ustvarja občutek zavetja, ne da bi prostor zares zaprla. Teksturirano leseno vzglavje, svetel furnir in zelen tekstil v sicer umirjeno notranjost vnesejo toplino in taktilnost. Tudi tu je malo elementov, vendar ima vsak jasno mesto in vlogo.
Atelje je poln drobnih dialogov med novim in starim, oblikovanim in najdenim. Ob avtorskem pohištvu stoji stari thonetovski stol, knjige sobivajo z umetniškimi predmeti, rastline pa niso le dekoracija, ampak skoraj enakovreden gradnik prostora. Prav zaradi teh osebnih plasti interjer ne učinkuje kot sterilna predstavitev oblikovalčevega opusa. Kljub veliki meri nadzora ostaja bivanjski, uporabljen in živ.
Morda najbolj izrazit prostor ateljeja pa je terasa. Proti okoliškemu zelenju odprt zunanji prostor prekriva lahkotna bela tekstilna opna, napeta čez preprosto konstrukcijo. Baldahin filtrira dnevno svetlobo, mehča geometrijo arhitekture in ustvarja občutek začasnega zavetja med notranjostjo in vrtom. Pod njim stoji temna skulptura človeške figure, med konstrukcijo in krošnjami pa visi majhen kristal, ki lovi in razpršuje svetlobo. Čez dan terasa skoraj izgine v zelenju, zvečer pa osvetljena tekstilna streha prostor spremeni v svetlobno instalacijo.
Prav tu postane najbolj razumljiva Juranova misel o prostoru kot o uglaševanju. Arhitektura zanj ni sestavljena zgolj iz pravilno razporejenih funkcij in lepo oblikovanih predmetov. Pomembno je tudi tisto, česar ne moremo preprosto izmeriti: način, kako svetloba pade na površino, kako material spreminja občutek prostora, kako se notranjost poveže z drevesi zunaj in kako se isti ambient spreminja skozi dan.
Mestni atelje Tadeja Jurana zato lahko beremo kot nekakšen avtoportret. Ne zato, ker bi bil prostor izrazito reprezentativen ali spektakularen – prej nasprotno. Njegova moč je v zadržanosti, v pozornosti do materiala in detajla ter v dopuščanju praznine. Je prostor arhitekta, oblikovalca in ustvarjalca, v katerem se delo in življenje ne ločujeta povsem, arhitektura pa postane okvir za oboje.
- Projekt: Mestni atelje Juran
- Avtor: Tadej Juran/Atelje Juran
- Program: atelje, galerija ter prostor za delo in bivanje
Fotografije: Tadej Juran
