Ekipa Dizajn studia Haitare je na vrhu hriba v starem jedru Vrsarja prenovila majhno počitniško hišo, namenjeno paru v srednjih letih in njunima že skoraj odraslima otrokoma za oddih na morju. Hiša stoji tik ob nekdanjem kaštelu, ki je nekoč služil kot poletna rezidenca poreških škofov. Med prenovo so v enem od kamnov odkrili vklesano letnico 1789, kar še dodatno priča o dolgi zgodovini hiše in kraja. V tistem času je ob Kaštelu živel znameniti Casanova.
Pred prenovo je bila hiša urejena v duhu poznih sedemdesetih let. Pritličje je bilo razdeljeno na več manjših prostorov, zaradi majhnih odprtin in velike količine temnega lesa pa je delovalo precej temačno in utesnjeno. Glavno vodilo prenove je bilo zato prostor čim bolj odpreti in vanj pripeljati čim več naravne svetlobe.
Proti spodnjemu atriju so umestili velika harmonikasta zložljiva vrata, ki notranjost neposredno povežejo z zunanjo teraso. Ko so odprta, se dnevni prostor, kuhinja in atrij združijo v enoten bivalni prostor, ki poleti postane središče hiše.
Svetlobo so poskušali pripeljati čim globlje v notranjost. Veliko ogledalo jo odbija po prostoru, svetle vgradne omare in parket v vzorcu ribje kosti pa dodatno razbremenijo pritličje. Nad stopnišče so umestili strešna okna, skozi katera svetloba sega vse do spodnjega dela hiše. Tudi steklena stena kopalnice prepušča svetlobo na hodnik, rebrasto steklo na vratih pa prostoru doda rahel občutek preteklosti.
V nadstropju sta dve manjši spalnici in kopalnica. Ker prostorov niso mogli povečati, so občutek prostornosti ustvarili z višino. Odstranili so nekdanji nizek strop in sobe odprli vse do slemena, s čimer so postale bolj zračne in lahkotne.
Pomembno vodilo prenove je bila uporaba naravnih materialov. Lokalni svetli kamen kanfanar se pojavlja na terasah in kamniti steni, ki se iz atrija nadaljuje v notranjost ter tako povezuje zunanjost z notranjim prostorom. Kot kontrast svetlemu kamnu so uporabili temnejši orehov les na kuhinjskem pultu in posameznih kosih pohištva.
Veliko pozornosti so namenili tudi detajlom, ki se ne pokažejo takoj. Relief čipke na frontah glavne omare, ornament na omarici, tekstilne tapete v spalnici in svetilka nad kuhinjskim otokom prostoru dodajajo plastovitost in nežno navezavo na preteklost.
Ker je hiša majhna, je večina shranjevalnih površin skritih v vgradnih omarah. Vidnih kosov pohištva je malo, zato prostor ostaja miren in zračen. Nekaj sproščenosti mu daje odprta kuhinjska omara s steklovino in posodo, v dnevni prostor pa so vključili tudi vgradni kamin, ki hiši predvsem zunaj poletne sezone doda toplino.
Barvna paleta je svetla in umirjena, dopolnjuje jo žajbljevo zelena na vratih, polknih, tekstilu in umivalniku v kopalnici. Hiša ima dve različni terasi: spodnja je hladnejša in prijetna poleti, zgornja pa sončna in primerna predvsem spomladi in jeseni. Na njej se pojavijo tudi terakotni odtenki, ki lepo kontrastirajo žajbljevo zeleni.
Pri prenovi niso želeli ustvariti niti replike stare istrske hiše niti povsem sodobnega interjerja brez povezave s preteklostjo, pač pa edinstveno kombinacijo starega kamna, sodobnih rešitev, naravnih materialov in svetlobe. Nastala je majhna, a zelo funkcionalna počitniška hiša, prilagojena različnim letnim časom in različnim načinom bivanja – prostor, ki ne želi biti velik, temveč prijeten, svetel in sproščen.
Arhitektura: Habitare
Fotografije: Nike Koležnik
