Epoksidna smola ni le estetski dodatek lesu, temveč tudi učinkovita zaščita pred vlago, obrabo in zunanjimi vplivi. Z njeno pomočjo zapolnimo razpoke, povežemo kose lesa in ustvarimo unikatne vzorce, obenem pa naravne materiale preobrazimo v sodobne uporabne izdelke, najsi gre za servirne deske ali jedilne mize.
Epoksidna smola je kemično izdelan material, sestavljen iz dveh komponent – smole (komponenta A) in trdilca (komponenta B). Ob kemični reakciji se obe komponenti povežeta in nastane trden, obstojen material, ki je po svojih končnih lastnostih in uporabi v marsičem primerljiv s plastiko, čeprav izhaja iz naravnih surovin, katerih lastnosti se s kemičnimi procesi spremenijo. Zaradi svojih lastnosti je nadvse priljubljena tudi pri izdelavi lesenih masivnih izdelkov, saj zapolni razpoke v lesu in mu doda nekaj barvitosti.
Z njo že vrsto let rokuje tudi Anžej Remšak, sicer po izobrazbi trobentač, ki ga je žledolom leta 2014 spodbudil k ustvarjanju lesenih izdelkov. Lesa, ki je ostal po hudi naravni ujmi, so se mizarji zaradi razpok in grč izogibali, sam pa ga ni želel prepustiti propadanju. Tako je zavihal rokave in se lotil dela. V Ameriki je priljubljenost epoksidne smole takrat naraščala, zato se je odločil, da se v tem izuri tudi sam. Začelo se je z manjšimi izdelki, kot so servirne deske, in nadaljevalo z večjimi, kot so jedilne mize.
Možnosti uporabe epoksidne smole so namreč zelo široke. Sam se najpogosteje loti servirnih desk, stenskih ur pa tudi klubskih in jedilnih miz. V zadnjem času se vse bolj uveljavlja tudi uporaba smole pri mikrotopingu in prenovi kuhinjskih front, saj z njeno pomočjo starim površinam vdahnemo novo podobo, na primer z imitacijo marmorja.
»Za ustvarjanje z lesom in epoksidno smolo ne potrebujemo nujno velike delavnice ali profesionalne opreme. Sam sem začel v delavnici, veliki le tri krat dva metra in pol, za delo pa so mi zadostovala osnovna ročna električna orodja, kot so vbodna žaga, brusilnik in ročni rezkar. Epoksidno smolo obdelujemo na podoben način kot les, le da je trša, zato njena obdelava zahteva nekoliko več časa,« pojasnjuje izdelovalec izdelkov iz epoksidne smole in nadaljuje: »Pri delu je zelo pomembna natančnost, predvsem pri mešanju obeh komponent, nikakor pa ne smemo zanemariti lastne varnosti. Uporaba zaščitne maske in rokavic je nujna, saj moramo biti pri rokovanju s smolo previdni in dosledni.«
Sprva je izdelke za darila in lastno uporabo izdeloval ljubiteljsko, nato pa je njegov konjiček prerasel v posel. Kot samouk se je največ naučil skozi prakso. Tudi z napakami. »Na začetku sem zaradi neizkušenosti zavrgel skoraj 200 kilogramov smole. Takrat je bila namreč precej dražja kot danes, zato je bilo učenje tudi precej drag šport,« prizna v smehu.
Za začetek je pomembno, da izberemo pravo vrsto epoksidne smole. Anžej pojasnjuje, da se smole razlikujejo glede na predvideno debelino vlivanja in največjo dovoljeno količino: nekatere so primerne za vlitke do treh centimetrov in največ dva kilograma, druge za vlivanje do pet centimetrov in osem kilogramov, obstajajo pa tudi takšne za debelejše vlitke, do deset centimetrov in sto kilogramov. Pri delu se je treba dosledno držati navodil proizvajalca, sam pa priporoča dodatno previdnost in uporabo približno 80 odstotkov navedene največje dovoljene količine. Tako je pri smoli, ki omogoča vlivanje do 100 kilogramov, priporočljivo uporabiti največ 80 kilogramov, zlasti kadar pogoji, kot sta temperatura ali vlažnost prostora, niso povsem optimalni.
Ko je primerna smola izbrana, se lahko lotimo dela. Za izdelavo servirne deske z ročajem les najprej poravnamo na primerno debelino ter skrtačimo njegove robove, da se smola lažje veže nanj. Potem ga postavimo v kalup in ga dobro pritrdimo, da ne zaplava in se ne premika. Nadaljujemo z vlivanjem smole, nato pa sledi klasična obdelava. Po približno 24 urah je na vrsti nadaljnja obdelava, pri čemer površino lesa in smole zravnamo tako, da sta popolnoma poravnana. Sledi brušenje do želene stopnje gladkosti, na koncu pa še zaščitni premaz. Prav zadnji korak je Anžeju najljubši, saj takrat, kot pravi, les in smola zares zaživita ter se povežeta v končni izdelek.
Epoksidne smole so namreč na voljo v različnih barvah, od popolnoma prozorne do črne, modre in zelene. Z dodajanjem barvnih pigmentov pa lahko dosežemo različne odtenke, intenziteto barve in posebne dekorativne učinke.
Se torej lahko izdelave lotite kar sami?
»Veliko je odvisno od posameznika, njegove spretnosti, izkušenj in predvsem pripravljenosti na morebitne napake. Poznam tudi pogumne ustvarjalce, ki se že pri prvem poskusu lotijo izdelave velike jedilne mize, vendar takšen projekt ni najbolj primeren za začetnike. Za izdelavo mize se namreč poleg lesa v povprečju porabi še od 60 do 70 kilogramov epoksidne smole, zato je lahko neuspešen poskus tudi precejšen finančni zalogaj,« pove sogovornik, ki sicer gosti tudi delavnice, na katerih udeležence uči pravilnega rokovanja s smolo in jih vodi skozi celoten postopek izdelave:
»Zanimivo je, da k nam pogosto pridejo ljudje, ki so se izdelave že lotili sami, vendar jim prvi poskus ni uspel, zato se želijo o rokovanju z epoksi smolo bolje podučiti. Po drugi strani pa imamo tudi udeležence, ki še nikoli niso brusili lesa, a si želijo na delavnici izdelati servirno desko, denimo za darilo. Za začetnike so zato manjši izdelki odlična priložnost za spoznavanje materiala in pridobivanje prvih izkušenj, medtem ko je pri večjih in zahtevnejših projektih priporočljivo poiskati pomoč izkušenega izdelovalca.«
Rokovanje z epoksidno smolo je lahko precej nepredvidljivo. Med najpogostejšimi napakami Anžej našteje izbiro neprave smole, prehitro mešanje (pri čemer nastanejo mehurčki), predvsem pa nepotrpežljivost. »Delo z epoksidno smolo in lesom me je naučilo predvsem natančnosti, potrpežljivosti in vztrajnosti. Že kot trobentač sem moral biti natančen in vztrajen, pri delu z lesom in smolo pa je to še toliko pomembneje,« pojasni.
Predvsem pri večjih izdelkih iz epoksidne smole je zelo pomembna temperatura prostora, v katerem potekata vlivanje in strjevanje. Anžej pojasnjuje, da nižja temperatura sicer podaljša čas strjevanja, kar samo po sebi ni težava, bistveno nevarnejša pa je previsoka temperatura. Med kemično reakcijo se namreč smola segreva, zato lahko ob vročini pride do prehitrega strjevanja oziroma tako imenovanega »kuhanja« smole. Ta se lahko začne kaditi, zaradi prehitrega krčenja pa tudi poči. Smola, ki bi se morala strjevati od štiri do pet dni, se lahko zaradi previsoke temperature strdi že v nekaj urah, pri tem pa se poveča nevarnost za poškodbe in razpoke.
Pri delu z epoksidno smolo nikakor ne gre pozabiti niti na ustrezno zaščito: »Pri procesu strjevanja epoksidne smole lahko nastajajo hlapi, ki so zaradi kemične reakcije lahko zdravju škodljivi, zato je ustrezno prezračevanje prostora zelo pomembno. Sam imam srečo, da delam v večjem prostoru, kjer je zagotovljeno kroženje zraka, kljub temu pa priporočam, da se v času strjevanja smole v prostoru ne zadržujemo po nepotrebnem. Previdnost je potrebna tudi pri brušenju, saj lahko drobni prašni delci, če jih vdihavamo, škodujejo dihalom. Zato je uporaba ustrezne zaščitne maske nujna.«
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: arhiv Anžeja Remšaka
Sponzorirana vsebina
