Ko vstopimo v lesen objekt, materiala ne zaznamo samo z očmi. Čutimo ga v teksturah površin in svetlobi, ki nežno drsi čez letnice. V značilnem vonju, ki poboža naše nosnice, in občutku topline, ki preveva prostor. Na našo izkušnjo pa vpliva tudi izbira zaščite lesa, ki določa, kako se bo les skozi čas staral in kako poudarjena bo njegova struktura. Dober primer prakse je fasada Dveh alpskih hiš nad jezerom Jasna v Kranjski Gori, projekta, ki si je prislužil tudi prestižni zlati svinčnik.
Projekt Dve alpski hiši ne prepriča le zaradi odlične reinterpretacije alpske arhitekture, temveč tudi zaradi večplastne uporabe lesa. Ta je ključni gradnik tako v interjerju kot v eksterierju. Fasada objekta, ki se spogleduje s fantastično panoramo jezera Jasna in Julijskih Alp, je počrnjena z naravnim pigmentiranim oljem, ki bo pod vplivom vremenskih razmer sčasoma zbledelo. Kot pojasni Tina Gregorič, soavtorica projekta, so se s temno fasado želeli pokloniti prvotnim počitniškim hišicam ob jezeru v Jasni. »Pravzaprav pri tem nismo imeli velike dileme – že od začetka smo vedeli, da bo fasada temno rjava. Pomembna pa je bila izbira načina zaščite lesa,« pove arhitektka in nadaljuje:
»Razmišljali smo tudi o japonskih tehnikah žganja lesa, vendar smo se na koncu odločili za olje, ki ga bolje poznamo in je tudi cenovno dostopnejše. Nismo želeli, da bi les ostal nezaščiten in bi sčasoma naravno posivel, saj bi s tem izgubili temno podobo objekta. Hkrati pa nismo želeli popolnoma zaprtega oziroma prekrivnega premaza. Pomembno nam je bilo, da se fasada skozi čas spreminja, bledi in vse bolj vklaplja v gozdnato okolje. Temne stavbe so v takšni krajini bistveno manj vizualno izpostavljene.«
Za zaščito fasade so uporabili skandinavsko olje za fasade, ki so ga pred tem uporabili tudi za zaščito pri projektu Hiša Dimnik. Gre za pigmentirano olje, ki ni popolnoma prekrivno, saj so želeli, da tudi po nanosu ostane struktura lesa vidna – letnice, grče in njegova naravna materialnost. Tovrstno olje zahteva dosledno pripravo lesa, ki je ključna za dosego končnega videza. Bolj fino kot je les brušen, manj oziroma drugače se pigment oprime površine, zato je lahko premaz bolj transparenten. Pri enem samem nanosu pigment na površini ni zelo intenziven; po nanosu se odvečno olje obriše. Rezultat je zato precej odvisen tudi od finosti brušenja in od obrtnika samega.
Pri lesenih fasadah se pogosto poraja tudi vprašanje, kako se bo njihov videz spreminjal skozi leta zaradi UV-sevanja in drugih vremenskim vplivov. A kot odgovarja arhitektka, staranje ni nekaj, česar bi se ljudje morali bati: »Staranje razumemo kot del arhitekture. Patina fasade je na nek način nadgradnja njenega videza, ne nujno njena slabost. Fasade, ki so bolj izpostavljene vremenskim vplivom, bodo prej zbledele in se spremenile kot tiste, ki so bolj zaščitene. To je pričakovano in je odvisno od orientacije, izpostavljenosti vremenu, mikrolokacije in same zasnove stavbe.« Ob tem opozori tudi na velike napušče objekta, ki fasado ščitijo pred neposrednimi vremenskimi vplivi.
Pri oljenih lesenih fasadah se pogosto priporoča obnova premaza, v tem primeru na približno šest do deset let. Natančen čas je odvisen od posamezne stavbe in izpostavljenosti vremenskim vplivom, pa tudi od lastnikov samih. Za primer: pri hiši Dimnik, kjer je fasada zelo izpostavljena dežju, je les v desetletju počasi sivel, a se je lastnik odločil, da fasade ne bo ponovno naoljil, saj mu je tovrsten videz ljub. S tem se strinja tudi sogovornica: »Nič slabega ne vidim v tem, da se les naravno spreminja. Pravzaprav se mi zdijo takšne površine lepše, ko se starajo, kot pa lakirane površine, pri katerih želiš proces staranja čim bolj skriti.«
Če na fasadi Dveh alpskih hiš ob jezeru Jasna prevladuje macesnov les, so se v notranjosti odločili za vidno masivno lesno konstrukcijo iz slovenske smreke. Gre za razmeroma občutljiv les, ki sčasoma pod vplivom svetlobe porumeni, s čimer se lahko močno spremeni podoba interjerja.
»Barva lesa se ves čas spreminja, kar je najbolj opazno na prostem. Do spremembe barve prihaja tudi v prostorih, ki niso neposredno izpostavljeni sončnemu obsevanju. To je zelo opazno pri starih lesenih stenskih oblogah, še posebej če odmaknemo kakšno omaro ali sliko. Les zaradi delovanja svetlobe porumeni. To je najbolj opazno pri svetlih lesnih vrstah, kot je na primer smrekov les, ki v nekaj letih pridobi barvo medu. Zaradi teh naravnih procesov prostori postajajo temnejši,« pojasni raziskovalec in profesor dr. Miha Humar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in doda, da lahko proces omejimo, če les obdelamo s premazom na osnovi titanovega oksida: »Ta premaz ima dvojen namen, bel pigment odbija sevanje in vizualno posvetli les. Kakorkoli, tudi ta les sčasoma porumeni, vendar je rumenenje počasnejše in manj izrazito. Premaz mora biti nanesen enakomerno, sicer lahko nastanejo lise. Pri nanosu oljnih suspenzij s titanovim oksidom je treba najti kompromis med učinkovitostjo in ohranjanjem teksture lesa, kar je odvisno od osebnih preferenc.«
V primeru Dveh alpskih hiš v Jasni pa so se arhitekti odločili za zaščito konstrukcijskih sten in stropa z ekološkimi olji, ki zmanjšujejo prepustnost UV-žarkov. Les v notranjosti je tako najprej brušen, nato pa premazan s posebnim premazom z UV-zaščito, ki zmanjšuje vpliv UV-žarkov in s tem upočasnjuje proces rumenenja smrekovega lesa.
»Pri projektu nam je bilo pomembno, da je stavba čim bolj ekološka tudi z vidika konstrukcije in uporabljenih materialov. Stensko konstrukcijo smo zato izvedli brez lepil, z lesenimi mozniki. Gre za slovenski proizvod, zato nam je bilo pomembno tudi to, da v slovenski arhitekturi uporabljamo slovenske produkte in izdelke. Ker smo želeli čim bolj naraven materialni izraz, smo iskali tudi naravne premaze z dobrimi tehničnimi lastnostmi. Za notranjo zaščito smo izbrali švicarski produkt na vodni osnovi,« pojasni arhitektka Tina Gregorič.
Posamezne površine, ki bodo bolj izpostavljene uporabi npr. kuhinjske fronte in jedilna miza, so najprej zaščitili z UV-zaščito, nato pa še s premazom na vodni osnovi, da je mogoče umazanijo enostavno pobrisati z vlažno krpo. Masivne smrekove fronte so predhodno skrtačili, s čimer so poudarili letnice in grče ter dobili rahlo reliefno površino, ki ni popolnoma gladka. S tem so tudi odstranili mehkejše dele lesa, nato pa les ustrezno premazali in zaščitili. Tla so prav tako zaščitili z UV-premazom, nato pa še z dodatno zaščito, ki omogoča, da se tla lahko normalno čistijo in pomivajo.
In kako pogosto vzdrževanje zahteva tovrsten način zaščite? Kot navaja arhitektka, je to odvisno od posamezne površine in načina uporabe. Pri nekaterih površinah se pričakuje, da v prvih petnajstih letih ne bo potrebnih večjih posegov, več pa bo pokazal čas: »Pri takšnih projektih radi eksperimentiramo. Tudi to je del arhitekture – da preizkušaš materiale, spremljaš, kako se obnašajo skozi čas, in se iz tega učiš. Pomembno je, da materialom dovoliš, da se starajo, hkrati pa že pri zasnovi razmišljaš, kako se bodo skozi leta spreminjali.«
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Sponzorirana vsebina
