Sodobna arhitektura v alpskem prostoru išče ravnotežje med dvema na videz nasprotnima poloma: spoštovanjem lokalne arhitekturne dediščine in potrebo po inovaciji. Kako nadaljevati tradicijo, ne da bi jo zgolj posnemali? In kako ustvariti sodobno arhitekturo, ki bo hkrati ukoreninjena v prostoru? O teh vprašanjih smo se pogovarjali z mednarodno nagrajeno arhitektko Tino Gregorič. V ospredje postavlja raziskovanje lokalnih materialov in konstrukcijskih principov ter opozarja, da tudi pri lesu ni pomembna zgolj njegova pojavnost, ampak predvsem način, kako ga arhitektura uporabi.
Katere so po vašem mnenju najbolj izrazite značilnosti tradicionalne alpske arhitekture?
Kot arhitektka sicer nisem strokovnjakinja za tradicionalno alpsko arhitekturo, a verjamem, da mora danes arhitekt razumeti tudi arhitekturni kontekst okolja, v katerem načrtuje projekt. To je pravzaprav osnova za raziskovanje – preučiti stavbe v neposredni okolici. Tradicionalna alpska arhitektura je že od samega začetka močno povezana z materiali, ki so bili v odročnih krajih dostopni. V njej tako prevladuje les, delno pa tudi kamen. Njena značilnost so dvokapne strehe, s čimer se prilagaja na podnebne razmere alpskega sveta, na primer sneg. Pomembno pa je poudariti, da se tradicionalna arhitektura med različnimi regijami Alp razlikuje. Zato moramo biti pri načrtovanju zelo pozorni na specifične značilnosti posamezne regije oziroma celo na mikrolokacijo, kjer bo objekt stal.
Kako ste pri konkretnem primeru dveh alpskih hiš, ki ležita nad jezerom Jasna v Kranjski Gori, upoštevali značilnosti lokalnega okolja?
V tem primeru smo najprej raziskali območje počitniškega naselja nad Jasno, ki je bilo zasnovano v šestdesetih letih. Takrat so bile tam majhne, temno obarvane lesene počitniške hišice z dvokapnimi volumni, obrnjenimi s čelno fasado proti jezeru in Julijskim Alpam. Umeščene so bile v gozdnato in hribovito pokrajino, žal pa danes njihovih značilnosti skorajda ni več mogoče razbrati, saj je ostalo le še malo primerov originalnih in zelo kakovostno zasnovanih modernih počitniških hišic, na katerih bi morali graditi vsi, ki v naselju gradijo nove ali nadomestne hiše. Kot dodatno referenco smo izbrali tudi stavbo, ki sicer ni v neposredni bližini, vendar predstavlja pomemben primer relativno sodobne alpske arhitekture – lovsko kočo Jožeta Plečnika v Kamniški Bistrici iz leta 1934. Ta stavba pomembno bogati slovensko arhitekturno dediščino in zelo jasno slika odnos med veliko lebdečo streho z izrazitimi napušči ter uporabo temnega lesa. Prav koncept lebdeče dvokapne strehe z napušči smo reinterpretirali tudi pri zasnovi alpskih hiš nad jezerom Jasna.
Kje pa sami vidite mejo med spoštljivim nadaljevanjem lokalne arhitekturne dediščine in zgolj posnemanjem starih oblik?
To je zelo pomembno vprašanje. Pravzaprav bi bili lahko že zadovoljni, če bi prebivalci teh območij dosledno uporabljali eksplicitne, značilne materiale. Pri našem projektu smo se na primer zavestno odločili za uporabo skodel in njihove tradicionalne tehnike polaganja. S tem se namreč sodoben objekt pokloni tradicionalni obrti in lokalnemu materialu, hkrati pa lokalnim obrtnikom omogoči, da se tradicionalni materiali razvijajo in mu določajo novo vlogo tudi v sodobni arhitekturi. Ne smemo se osredotočiti zgolj na obliko strehe ‒ pogosto se zgodi, da so vse novogradnje dvokapnice zgolj zato, ker je to predpisano, a sama dvokapna streha še ne pomeni, da je stavba spoštljiva do alpskega okolja. Ključnega pomena je izbor materialov. Lokalni predpisi pogosto ne določajo dovolj natančno materialov, ampak pogosto le ohlapno barvo. Znotraj teh omejitev je zato mogoče uporabiti tudi zelo vprašljive gradbene elemente. Pomembno pa je, kakšen material izberemo. To lahko vidimo tudi v srednje in višje ležečih švicarskih vaseh, kjer so materiali za strehe zelo natančno predpisani. Prav takšna rigoroznost lahko zagotavlja celovitost in enotnost prostora.
Verjetno imate pri tem v mislih tudi izbiro lesa in njegovo barvo?
Seveda. Tradicionalno je bil temen les posledica potrebe po čim boljši zaščiti lesa, hkrati pa se je lepo zlil z okoliškim gozdom. Zato bi bilo smiselno, da bi se tudi nove lesene stavbe na območjih, za katera je značilen temen les, temu prilagodile, namesto da uporabljajo rumenkaste ali rdečkaste premaze. Previdni moramo biti tudi pri uporabi premazov, ki se morda tradicionalno uporabljajo v drugih regijah. Premazi in način obdelave lesa so na primer drugačni v francoskih Alpah kot pri nas, a posnemanje arhitekture iz drugih regij ni vedno smiselno. Sodobna interpretacija tradicionalne stavbe mora izhajati iz razumevanja, zakaj so določeni arhitekturni elementi sploh nastali. Dvokapna streha, proporci, žlebovi itd., vsi ti elementi imajo svoj pomen. Pri našem projektu je na primer streha precej večja glede na volumen pod njo, saj gre za sodobnejšo interpretacijo lebdeče strehe, zaradi katere je stavba sodobna in ne tradicionalna. Streha je zasnovana drugače in kot taka ustvarja prezračevano podstrešje kot svež in drugačen zunanji pokrit prostor. Tudi majhna okna tradicionalnih hiš so bila pogosto posledica takratne tehnologije gradnje, saj večji razponi niso bili mogoči. Za sodoben življenjski slog so takšne majhne odprtine v večini neprimerne, zato je treba razmisliti tudi o kompoziciji oken, o tem, kaj želimo poudariti in kaj skriti. V oziru na to je pomembno raziskovati ne samo tradicionalno alpsko arhitekturo, ampak tudi njene najboljše interpretacije v zadnjih sto letih.
Omenili ste les kot osnovni gradnik v alpskem prostoru. Ali njegova uporaba sama po sebi že ustvarja občutek alpske arhitekture?
Les je tesno povezan z alpsko arhitekturo, v njej pa tradicionalno nastopa predvsem kot konstrukcijski material. Njegova vloga tako ni zgolj fasadna opna, ampak lahko prevzame konstruktivno logiko stavbe – ne samo ostrešja, temveč tudi sten. Po drugi strani lahko sodobno betonsko konstrukcijo samo oblečemo v les, in če je fasada dobro oblikovana, lahko takšna stavba navzven deluje kot kakovostna alpska arhitektura. A dejstvo je, da so se najboljši primeri alpske arhitekture v zadnjih sto letih do lesa opredeljevale veliko bolj večplastno. Pomembno je, kateri les uporabimo, katero tehniko izberemo in za kaj ga uporabimo. Zanimivo je raziskovati konstrukcijo strehe in preizpraševati tradicionalne principe. Inovativnost se lahko začne že pri vlogi lesa kot konstrukcijskega elementa. Nekoč je bil les zanimiv v alpski arhitekturi predvsem zato, ker je bil v teh odročnih krajih zgodovinsko eden redkih materialov, ki je bil sploh na voljo. Danes pa njegova vrednost ni več samo v dostopnosti, temveč v načinu, kako ga vključimo v prostor. Pomembno se nam je zdelo, da lesena konstrukcija ni skrita, ampak postane arhitekturni element, ki ga lahko neposredno zaznamo. Pri našem projektu smo zato raziskovali, kako pokazati leseno ostrešje in lesene stropnike, kako ju konstrukcijsko izraziti in hkrati ponovno premisliti vlogo izolacije. Uporabili smo konstrukcijske mozničene lesene stene brez lepil, pri katerih so konstrukcijski mozniki namenoma ostali vidni. Tako les ne predstavlja le materiala, ampak postane nosilec prostora. Zato te v interjerju les povsem objame, kar je bilo značilno tudi za tradicionalne alpske hišice.
Uporaba lesa pa je pomembna tudi v eksterierju, torej na fasadi.
Lesena fasada ni določena zgolj z dejstvom, da je izdelana iz lesa. Njeno arhitekturno kakovost določajo dimenzije elementov, način, kako jih spajamo, njihova prisotnost in način, kako se stikajo na vogalih. Prav ti detajli odločajo, ali bo fasada delovala specifično in bogato ali pa generično. Ker je lesenih fasad, tudi na Gorenjskem, danes veliko, se mi zdi pomembno, da se inovativnost ne išče v dekorativnih ali barvnih učinkih, temveč v samem načinu uporabe lesa. Omeniti je treba tudi uporabo lokalnega lesa. Pri projektu v Jasni smo vse vremensko izpostavljene zunanje elemente izdelali iz alpskega macesna, torej slovenskega lesa – od fasade in skodel do teras in njihovih konstrukcij. Skodle so tradicionalno klane in ne rezane. Masivna mozničena lesena konstrukcija je izdelana iz slovenske smreke, prav tako tudi pohištvo. Pri tem smo zavestno ohranili vidne grče, saj te poudarjajo naravnost materiala in kažejo, da njegova kakovost ni v popolni homogenosti.
Kako pa je mogoče les uporabiti v sodobni arhitekturi, ne da bi ta delovala arhaično?
Ključni so detajli. Ko oblikuješ pohištvo, se lahko zavestno odločiš, da ne boš uporabil arhaičnih standardnih ročajev. Takšni detajli lahko tradicionalnost prostora zelo hitro definirajo. Moja generacija ima na primer močan spomin na obite lesene interjerje z opažem. To so bili pogosto precej temni prostori. Zato je poleg izbire materiala pomembno tudi, kako je les prisoten v interjerju. Tega smo se pri načrtovanju interjerja alpskih hiš v Jasni dobro zavedali. Za pohištvo smo uporabili krtačeno troslojno lepljeno ploščo, s čimer smo pokazali osnovni gradnik ‒ smreko. Pomembna pa je tudi njena prisotnost v prostoru. Ne želimo, da bi se les sčasoma preveč obarval oziroma porumenel. Smreka je namreč mehek in občutljiv les, ki pod vplivom sončne svetlobe spremeni barvo iz svetle v rumenkasto oziroma umazano rumeno. S tem se lahko vtis interjerja v nekaj letih zelo spremeni. Zato arhitekti uporabljamo različne tehnike svetlenja oziroma zaščite lesa. Ena najboljših tehnik, ki smo jo preizkusili pri zaščiti konstrukcijskih sten in stropa, je uporaba švicarskih ekoloških olj, ki zmanjšujejo prepustnost UV-žarkov in s tem upočasnijo proces rumenenja.
Če bi morali opredeliti nekaj temeljnih načel za dobro sodobno arhitekturo v alpskem prostoru, katera bi bila najpomembnejša?
To je nekoliko podobno vprašanju, kako napisati recept za sodobno slovensko alpsko kuhinjo. (smeh) Takšnega recepta v resnici ni. Kot arhitekt moraš biti predvsem pronicljiv raziskovalec tradicionalnih praks, kar ti pomaga razumeti, zakaj so se razvile prav na tak način. Hkrati moraš dobro poznati nove in stare materiale ter tehnike gradnje. Najti moraš skladnost med uporabo lokalnih materialov, s katerimi se poklonimo prednikom in obrtnikom, ter inovativnostjo in specifičnostjo sodobne arhitekture. To je zelo zahteven proces, ki zahteva veliko znanja in izkušenj. Prav to pa ločuje vrhunsko arhitekturo od povprečne. V alpskem prostoru pa bi si želeli predvsem več kakovostne povprečne arhitekture. Že z določenimi osnovnimi principi – z izbiro strešnih in fasadnih materialov, konstrukcije, barvnih odtenkov in pravilnih razmerij – bi bile lahko slovenske alpske vasi videti bistveno bolje kot danes. Pri vrhunski arhitekturi pa se vse skriva v detajlih. Pomembno je, kako inovativen si pripravljen biti že na najmanjšem nivoju: kje je vijak, kako je izveden, ali bo viden ali skrit, kako so elementi med seboj spojeni in kako so detajli oblikovani. Prav ti majhni detajli na koncu ustvarijo specifičnost vrhunske arhitekture in jo ločijo od povprečne.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Sponzorirana vsebina
