Prenova dobre arhitekture zahteva določeno mero zadržanosti. Še posebej takrat, ko obstoječa hiša že premore jasno prostorsko zasnovo in značaj svojega časa. Namesto vprašanja, kaj vse je mogoče spremeniti, postane pomembneje prepoznati, kaj je vredno ohraniti – in kje lahko premišljen poseg hiši omogoči novo življenje. Prav takšen pristop so pri prenovi vrstne hiše iz leta 1975 ubrali arhitekti biroja a2o2.
Hišo je zasnoval arhitekt Jože Nemec. Njena prvotna organizacija je sledila značilni vertikalni členitvi družinske hiše: v pritličju so bili vhod, kuhinja in dnevni prostor z dvojno višino, v nadstropju spalni in delovni prostori ter kopalnica, dodatna spalnica pa je bila umeščena še na podstrešje. Nova zasnova osnovne logike hiše ni poskušala izbrisati, temveč jo prilagoditi današnjemu načinu bivanja.
Največja sprememba se je zgodila v pritličju. Nekdaj bolj ločeni prostori so se povezali v odprt bivalni prostor, v katerem se kuhinja, jedilnica in dnevna soba nadaljujejo druga v drugo. Obstoječa hiša tako ni izgubila svoje identitete, pridobila pa je tisto, kar sodobno družinsko življenje potrebuje najbolj – več pretočnosti, svetlobe in možnosti za skupno bivanje.
Pomemben del novega značaja pritličja so velike zastekljene odprtine. Pogled se skozi prostor nadaljuje proti vrtu, zelenje pa postane skoraj del notranjosti. Okna niso zgolj odprtine v fasadi, temveč skrbno postavljeni okvirji pogledov: travnik, drevesa in spreminjanje letnih časov postanejo vsakodnevna kulisa doma. Na fotografijah je meja med arhitekturo in vrtom ponekod komaj zaznavna – notranjost se konča, pogled pa se nadaljuje.
Pohištvo kot del arhitekture
Poseben element prenove je sklenjen pas pohištva iz smrekovega lesa, ki se vije ob stenah bivalnega prostora. Vanj so vključeni kuhinjski in shranjevalni elementi, knjižne police, površine za odlaganje, ob oknu pa se spremeni tudi v klop oziroma prostor za posedanje. Namesto posameznih kosov pohištva tako nastane enoten arhitekturni element, ki povezuje različne funkcije in prostoru daje miren ritem.
Naravna risba lesa je v sicer zelo svetli notranjosti tudi njen najizrazitejši materialni poudarek. Bela ostaja ozadje, les pa vanjo vnaša toplino in mehkobo. Oprema je preprosta, skoraj neopazna, zato pridejo toliko bolj do izraza knjige, rastline, grafike in drobni predmeti, ki prostoru dodajajo osebno plast.
Tudi v zgornjih prostorih se nadaljuje ista materialna govorica. V spalnici visoke lesene omare sledijo geometriji prostora, pohištvo pa je zasnovano tako, da ne tekmuje z arhitekturo. Strešno okno pripelje dnevno svetlobo globoko v notranjost, poševnine in različne višine, ki bi jih lahko razumeli kot omejitev stare hiše, pa postanejo del njene prostorske razgibanosti.
Med starim in novim
Pri prenovi je posebej zanimivo, da nova notranjost ni nastala z zanikanjem prvotne arhitekture. Ohranjena je tudi dvojna višina, eden značilnejših prostorskih elementov hiše, ki povezuje različne nivoje in daje sicer razmeroma zadržani arhitekturi občutek prostornosti. To jasno pokaže tudi prerez hiše.
Arhitekti so tako posegali predvsem tam, kjer je bilo mogoče izboljšati kakovost bivanja. Primerjava starega in novega tlorisa pokaže, da ne gre za radikalno preobrazbo hiše, temveč za natančno preurejanje obstoječega: odstranjevanje meja, kjer niso več potrebne, odpiranje pogledov in povezovanje prostorov v bolj tekočo celoto. In prav zaradi tega prenova deluje tako naravno. Težko je določiti, kje se konča arhitektura iz sedemdesetih in začne sodobni poseg. Novo ne poskuša biti glasnejše od starega, temveč z njim vzpostavlja dialog.
Vrt kot podaljšek doma
Pomemben del zgodbe hiše V4 je tudi vrt. Ni oblikovan kot strogo nadzorovana zelena kulisa arhitekture, temveč ima bolj sproščen, skoraj travniški značaj. Visoke trave in cvetlice segajo vse do hiše, mlada drevesa mehčajo njene robove, široke zasteklitve pa zelenje pripeljejo neposredno v bivalne prostore.
Tudi zunanja podoba prenovljenega dela ostaja preprosta. Svetla fasada, temna streha in velike odprtine ne iščejo pozornosti zase, temveč hišo umirjeno umeščajo v zeleno okolje. Nova terasa pred dnevnim prostorom postane vmesni prostor med notranjostjo in vrtom – prostor, kjer se meja doma v toplejših mesecih preprosto premakne nekoliko navzven.
Hiša V4 zato ni zgodba o spektakularni preobrazbi. Njena kakovost je prav v tem, da se prenova umakne življenju. Arhitektura ostaja dovolj mirna, da jo lahko napolnijo ljudje, knjige, rastline in vsakdanji predmeti, skozi velika okna pa vanjo ves čas vstopa vrt. Stara hiša je z nekaj premišljenimi potezami dobila novo poglavje, ne da bi bilo treba izbrisati prejšnje.
- Projekt: Hiša V4
- Arhitektura in notranja oprema: a2o2 arhitekti
- Obstoječa hiša: arhitekt Jože Nemec, 1975
- Fotografije: Ana Skobe
