Mag. Darja Pergovnik: Plečnikova zelena Ljubljana

Kaj vas je napeljalo k pisanju knjige?

Neznanje in zanimanje. V službi sem na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, kjer se med drugim ukvarjamo tudi z obnovo Plečnikove dediščine. V obstoječi literaturi je omenjeno, da je Plečnik vključeval zelenje, ki mu ga je svetoval mestni vrtnar Anton Lap, in da so ureditve nastajale spontano. Kot krajinski arhitektki ti podatki niso zadostovali za obnovo njegovih ureditev. Začelo se je z raziskavo o nastanku promenade oziroma Jakopičevega sprehajališča v Tivoliju, o kateri krožijo številne znane urbane legende. Po obisku arhiva se je izkazalo, da so te popolnoma izmišljene, da promenada ni nastala spontano, ampak da so bili zanjo narejeni celo trije načrti in napisani številni časopisni članki.

Očitno gre za obsežno delo, ki je nastajalo dolgo, zahtevalo veliko preučevanja, iskanja, zbiranja tako informacij kot tudi slikovnega gradiva, pa seveda tudi sinteze vsega navedenega. Kako dolgo je trajal ta nastanek?

Raziskovanje njegovega obširnega opusa v odprtem prostoru je postopoma trajalo kar 25 let. V teh letih se je nabralo res veliko gradiva, od načrtov, fotografij, novih odkritij, časopisnih člankov do literature. In na koncu službene kariere je bilo smiselno, da se ti podatki strnejo v enotni objavi – knjigi, ki je ob zaključku še mene presenetila s svojim obsegom.

Kdaj ste spoznali, da iz tega lahko nastane tako zanimiva in lepa knjiga?

Kot rečeno se je v četrt stoletja nabralo veliko gradiva, še več sinteznih misli in spoznanj pa je ostalo le v moji glavi. Ker so bila ta zbrana dognanja zelo zanimiva in drugačna od že objavljenih trditev, se mi je zdelo smiselno, da se zadeva celostno objavi. Ustvarila sem poglavja in v njih sistematično združila vse zbrane podatke o določenem delu, od analize prostora pred Plečnikovim posegom, citatov, načrtov in fotografij do zaključkov. In tako so se pisala poglavja, ne vedoč, da bodo nekoč izšla v knjigi. Ob tem je bilo kar nekaj dilem, kdo bi bil sploh pripravljen tvegati in izdati tako knjigo, ki pionirsko obravnava Plečnikove ureditve v odprtem prostoru. Na koncu sem vso podporo dobila v MGML (Muzeji in galerije mesta Ljubljane), kjer smo odlično sodelovali z urednico Majo Kovač, kustosinjo Ano Porok, oblikovalcem Bojanom Lazarevičem in fotografom Matevžem Paternostrom.

Kot Ljubljančan seveda poznam večino lokacij, a mnogim nisem posvečal pozornosti; tam pač so in grem mimo. Vi ste jih poiskali in jih preučili, prvotno z vidika oblikovanja prostora. V knjigi omenjate več kot 60 arhitektovih del v Ljubljani, razglašenih za kulturne spomenike državnega pomena. Ste v knjigi obdelali vsa Plečnikova dela v Ljubljani, ki vključujejo »ureditve odprtega prostora«?

Plečnik je res zanimiv avtor, ki je hkrati s svojimi arhitekturnimi stvaritvami vedno izdelal načrt ureditve odprtega prostora z zasaditvijo tudi v več variantah, in ravno zaradi tega celostnega pristopa predstavlja unikum med arhitekti. Približno tri četrtine njegovega celotnega opusa je pripisano stvaritvam v odprtem prostoru in v knjigi je res obravnavanih kar 54 teh ureditev. Knjiga zato predstavlja pionirsko delo na tem področju, ki ga bo treba v novi izdaji verjetno še dopolniti, kajti Plečnikov opus ni nikoli dokončno raziskan in interpretiran, vedno se bo našlo še kakšno odkritje.

Za vse, ki knjige (še) niso prebrali, kako bi strnili njeno vsebino?

V Ljubljani se ni mogoče sprehajati, ne da bi naleteli na Plečnikove ureditve ali jih uzrli vsaj v daljavi, zato bi se spodobilo, da vemo, kje hodimo, kaj gledamo in kdo je avtor določenih ureditev. Plečnik je v Ljubljani uredil skoraj vse zvrsti odprtega prostora, ki obstajajo: parke, trge, ulice, sprehajališča, razgledne terase, dvorišča, nabrežja, vrtove, drevorede, otroška igrišča, celo kompleks poslovilnih objektov na Žalah – poimenovan Vrt vseh svetih. V knjigi boste seznanjeni z njegovimi urbanističnimi načrti, na podlagi katerih je pozneje skoraj 30 let preurejal mesto. Teh prostorov namreč ni urejal na novo, ampak jih je le preurejal. Izvedeli boste tudi, kakšen je bil določen prostor pred njegovimi posegi, kakšni so bili načrti in kako je bil prostor na koncu dejansko urejen. Mnogokrat so bile zaradi Plečnikovih vizij izvedene radikalne sečnje starih drevoredov, čemur se je upiralo javno mnenje, ki je v knjigi v obliki časopisnih člankov tudi objavljeno. Knjiga je zasnovana tako, da se je mogoče ob sprehajanju ali sedenju z njo postopno seznaniti z določenimi ureditvami in jih v prostoru tudi preučiti glede na zapisano.

Zdi se mi še posebej zanimivo, da ste dosledno poudarili in navedli tudi rastlinske elemente teh ureditev. To je eden od presežkov knjige, saj siceršnji pisci o Plečnikovem delu temu niso posvečali (veliko) pozornosti, ne samo zaradi nepoznavanja rastlin. Kako bi povzeli Plečnikov odnos do rastlin? Koliko jih je poznal, koliko se je zanašal na mestnega vrtnarja Antona Lapa?

Poznavanje rastlinskih vrst je temelj krajinske arhitekture, saj rastline predstavljajo osnovni gradnik urejanja odprtega prostora. Dosedanja literatura večinoma navaja le rabo zelenja v njegovih ureditvah, ponekod navaja celo rastlinske vrste, kar pa je pomanjkljivo za razumevanje njegovih celostnih konceptov urejanja, kjer so grajeni elementi in vegetacija v nerazdružljivem oblikovnem odnosu. Plečnik je vegetacijo dojemal kot likovno prvino, s pomočjo katere je ustvaril prostorski koncept z jasno izraženim prostorskim redom, kjer lahko zaznavamo dominanto, členitev, perspektivo, zeleno sceno, point de vue, repeticijo …

Z Lapom sta gotovo sodelovala, koliko je upošteval njegove nasvete, pa ne vemo natančno. Glede na to, da so nekatere njegove ureditve tako absurdne, je mogoče sklepati, da jih je zasnoval samovoljno. Na majhnem prostoru je dal npr. zasaditi več velikih dreves, ki niso imela zadostnega prostora za popolno razrast, zato so določena drevesa propadla ali bila odstranjena in jih zato ne želimo nadomestiti. Tak primer je npr. topolov drevored ob Rimskem zidu.

Veliko ste napisali o odnosu, razmerju med neživim gradivom (največkrat oblikovani kamen) in živim gradivom (rastline). Ta odnos se spreminja skozi čas. Kako je Plečnik to upošteval?

V njegovih konceptih so grajene in vegetacijske prvine kompozicijsko neločljivo povezane in ne moremo obravnavati enih brez drugih. Velikokrat je z zasnovami in gradivom ponazarjal starejša obdobja v mestnem razvoju in uporabljal elemente, ki so preneseni od drugod. Danes spomeniškovarstvena stroka tega ne bi več dopustila, lahko pa ga omenjamo kot pionirja ponovne rabe in kombinacije gradiv. Glede na starost njegovih ureditev, nekatere dosegajo že 100 let, se je najbolj spremenila prav vegetacija. Nekaj je je bilo odstranjene, npr. iglavci ob Napoleonovem spomeniku, nekaj pa je tako preraščene, da popolnoma spremeni Plečnikov koncept. To sta npr. podoba Vegove ulice in ureditev parka pred Glasbeno matico, kjer se je bukova živa meja za spomeniki glasbenikov zaradi nevzdrževanja razrasla v drevesa, ki povzročajo škodo spomenikom in opornemu zidcu; zaradi velike zelene mase dreves hkrati popolnoma spremenijo koncept ureditve parka in podobo ulice.

Navajate eno od Plečnikovih izjav, posebno pomembno za razumevanje njegovega dela: »Ne gre za ustvarjanje novega, gre za to, da stvari na novo prikažemo.« Kateri od primerov, ki ste jih obdelali v knjigi, to najbolje dokazujejo?

Plečnik je dejansko le preurejal obstoječi kontekst mesta; ulice, nabrežja, trgi in parki so že imeli določeno podobo, on jih je le na novo uredil. Včasih jih je zelo korenito preobrazil, dal posekati historično pomembne drevorede, drugič pa so bile spremembe manjše in je del vegetacije celo obdržal ter ga z dodanimi grajenimi elementi vključil v svoj novi koncept. Zato je zelo pomembno, da se seznanimo s prostorom, kakršen je bil pred Plečnikovim urejanjem, kajti le tako lahko ocenimo, kako je bil prostor spremenjen in kaj je v njem nastalo s Plečnikovim posegom.  

Glede na številne citate iz tedanjega tiska, ki dobro ilustrirajo javno mnenje o takrat nastajajočih Plečnikovih ureditvah, ste nedvomno veliko raziskovali tudi v arhivih.

Kot rečeno, sem te informacije in podatke postopno zbirala 25 let. V teh letih sem prebrala vse, kar je bilo napisanega o Plečniku v knjigah, zbirala članke in načrte, ter ugotovitve pisala v razne beležke. Leta 2013 sem na temo Plečnikovega urejanja odprtega prostora magistrirala, naslednje leto pa me je Ministrstvo za kulturo imenovalo v komisijo za uvrstitev Plečnikovih del na seznam svetovne dediščine UNESCO. Leta 2021 so bila določena dela z naslovom »Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka« tudi uspešno uvrščena na seznam. V nominacijo je bilo vključenih veliko mojih dognanj, še več pa jih je ostalo v beležkah, zato se mi je zdelo spoštljivo do Plečnika, ki je izstopajoči snovalec, da mu je posvečena cela knjiga, ki sistematično obravnava njegov opus v odprtem prostoru.

Čeprav je to knjiga o arhitekturi in oblikovanju prostora, torej o dveh strokah, je jezik v knjigi lep, razumljiv in tekoč. Tudi nepoznavalec tematike jo zlahka bere in razume. Gotovo ste jo namenili širokemu krogu bralcev?

Da, knjiga je namenjena najširšemu krogu bralcev, od krajinskih arhitektov, arhitektov, mestnih urbanistov, študentov, srednješolskih profesorjev do laične in strokovne javnosti, kajti le tako se bodo lahko širile informacije o Plečnikovem spregledanem urejanju mestnega prostora v Ljubljani. Knjiga se lahko bere sistematično ali postopoma, lahko pa se jo le prelistava ter bere določene poudarjene misli in podnapise pod načrti in fotografijami. Upam, da sem bralce prepričala, da je knjigo vredno vzeti v roke.

Bralca vabite k doživljanju »Plečnikove zelene Ljubljane« skozi sprehod. Ali kdo organizira take vodene sprehode, na katerih bi udeleženci spoznali kompleksnost mojstrovih ureditev?

Verjetno sem skozi leta po Plečnikovi zeleni Ljubljani popeljala že na stotine domačih in tujih obiskovalcev, nekateri pridejo celo večkrat na moja vodstva, ki so največkrat organizirana v okviru Muzejev in galerij mesta Ljubljane, Plečnikove hiše, Odprtih hiš Slovenije, Fakultete za arhitekturo …

Glede na izid knjige in prisotnost mladih kustosov pa bodo moje delo gotovo nadaljevali tudi v Plečnikovi hiši, kajti zanimanja je kar veliko, zato so vodstva vedno tudi polno zasedena. Zaradi odmevnosti knjige, zanimive in danes vedno bolj aktualne »zelene« problematike pa se knjiga prevaja tudi v angleščino. Izšla naj bi jeseni in tako bo Plečnikova zelena Ljubljana dosegla tudi tuje bralce, ki jim Plečnik ni tuj.

Naslovna fotografija: Blaž Gutman/MGML