Darja Malešič je svojo ustvarjalno pot začela v svetu mode, kjer je več kot desetletje kot oblikovalka soustvarjala kolekcije tudi za priznane luksuzne modne hiše. Njeno strokovno pot sta zaznamovala študij oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in magistrski študij ženske mode na prestižnem Royal College of Art v Londonu. Prav izkušnje znotraj modne industrije pa so jo postopoma privedle do vprašanj, ki segajo onkraj estetike in trendov – k etični odgovornosti, trajnosti in možnostim krožnega gospodarstva. Danes njeno ustvarjanje zaznamuje prav iskanje novih, bolj odgovornih in premišljenih načinov oblikovanja.
»Ko sem po vrnitvi v Slovenijo začela razvijati samostojno oblikovalsko prakso, me je najprej zanimalo, katere materiale, znanja in proizvodne možnosti imamo na voljo v neposrednem okolju. Namesto o izdelku sem začela razmišljati o tem, kaj raste lokalno, katera znanja so še prisotna in kako jih lahko vključimo v sodobno oblikovanje. Raziskovala sem lokalne obrti in možnosti produkcije s kratkimi dobavnimi verigami, kjer osnovni material izhaja iz bližnjega okolja. Pletarstvo me je pri tem najprej pritegnilo, iz neposrednega sodelovanja s pletarskimi mojstri pa se je nato razvilo kar nekaj projektov,« o svojevrstni poti, ki jo je ubrala po prihodu v domovino, pove oblikovalka in prizna, da v resnici nima občutka, da bi se v tem času s tem oddaljila od mode.
Rokodelstvo namreč danes dobiva pomembno mesto v oblikovanju, v modi: »Izdelki, nastali v sodelovanju s pletarji, ostajajo del tega širšega konteksta. Iščejo predvsem odgovore na bolj trajnostne pristope tudi znotraj mode ‒ na področju obutve, modnih dodatkov in drugih segmentov, ki še vedno sodijo v polje oblikovanja življenjskega stila.«
Že njena zaključna kolekcija, ki jo je razvijala med magistrskim študijem na Royal College of Art v Londonu, se precej dotikala bolj trajnostnih principov mode. Kot pove oblikovalka, je nastajala pod močnim vtisom urbanega okolja, potrošniške kulture in knjige The Philosophy of Andy Warhol (From A to B and Back Again).
»Takrat me je zanimal predvsem mehanizem ustvarjanja želje in način, kako industrije, pa naj gre za prehrambeno ali modno, nenehno proizvajajo občutek novosti in potrebe po zamenjavi obstoječega.
V kolekciji sem izhajala iz vizualnega jezika embalaže in sloganov, kot so »NEW«, »IMPROVED« ali »EXTRA FREE«, ter jih prenesla v modni kontekst. Te komunikacijske mehanizme sem prenesla v vzporedni svet modne industrije, kjer se vsako sezono pojavi nova različica izdelka, nov trend, nova dolžina krila, nova silhueta, ki jo trg predstavi kot nujno potrebno zamenjavo prejšnje,« pojasni Darja Malešič in doda:
»Na ironičen način sem opozarjala na bistveno lastnost modnega trenda ‒ na njegov omejen rok trajanja z označenim datumom uporabnosti “BEST BEFORE”. Modna industrija se vsakič znova zaganja z idejo, da tisto, kar je novo danes, zna biti jutri že zastarelo in v tem kontekstu neuporabno. Če danes pogledam nazaj, je bila zaključna kolekcija bolj napoved vprašanj, ki me še danes zaposlujejo. Takrat sem kritično opazovala sistem od zunaj, ga potem izkusila v sami srži delovanja, danes pa me zanima predvsem raziskovanje njegovih alternativ. Namesto ustvarjanja vedno novih sezonskih želja me zanima ustvarjanje drugačnega odnosa do izdelkov, materialov in procesov. V tem smislu danes vidim precej jasno povezavo med takratnimi razmisleki in svojim sedanjim delom.«
Leto 2010 omeni kot prelomno, saj je po več kot desetletju delovanja v intenzivnem tempu modne industrije, pretežno v Italiji, dobila veliko strokovnega znanja, obenem pa tudi dragocen vpogled v delovanje tega sistema. Hkrati so se začela odpirati tudi osebna vprašanja o vrednosti izdelkov ter vplivu oblikovanja na družbo in okolje. Prav to jo je spodbudilo k razmisleku o njeni vlogi oblikovalke, raziskovanje lokalnih obrti pa jo je pripeljalo do pletarstva, v katerem je prepoznala dragoceno stičišče oblikovanja, trajnosti, lokalnih materialov in kulturnega spomina.
Njeni izdelki tako nastajajo z velikim poudarkom na odgovornem oblikovanju. Na trajnosti. A prav ta pojem je danes prepogosto izkoriščen za prikrivanje spornih praks in pogosto tudi napačno tolmačen. Kot pove oblikovalka, zanjo trajnost »ni lastnost posameznega materiala, ampak način razmišljanja o celotnem življenjskem ciklu izdelka, ki je zasnovan odgovorno ‒ od izvora materiala do njegove uporabe, vzdrževanja in konca življenjske dobe«. Pri izbiri materialov izhaja iz lokalno dostopnih surovin, ki jih uporabljajo pletarji, s katerimi sodeluje. Vrba, leska, koruzno ličkanje in ržena slama imajo vsaka svoje posebnosti, njihova uporaba pa je tesno povezana tudi s pokrajinami, iz katerih izvirajo:
»Vrba, ki je izredno trajnosten in obnovljiv vir, je poleg izredno gibkih vej zaželena tudi zaradi svoje hitre rasti. Uporabljamo zgolj prirastek vej. Tudi leska, ki je najpogostejši grm v slovenski gozdni krajini, je regenerativni vir. Z obrezovanjem leskovih vej za izdelavo pletarskih viter se spodbuja rastlino, da proizvede več stebel, prav tako rastlini z obrezovanjem podaljšujemo življenjsko dobo. Koruzno ličje in ržena slama sta v osnovi odpadek, ki nastane ob gojenju rastline za prehrambene namene. Z uporabo ličkanja iz gensko nemodificirane koruze, iz slovenske avtohtone vrste koruze Trdinke, podpiramo tudi biodiversiteto. Pomembna se mi zdi tudi možnost popravila, zamenjave posameznih delov in vračanja materialov v naravni krog. Trajnost razumem kot sposobnost izdelka, da ostaja relevanten skozi čas, ne samo fizično, ampak tudi kulturno in emocionalno.«
V središču njenega dela niso predmeti sami po sebi, temveč vprašanja, ki jih odpirajo. Projekt Corn Dolly tako raziskuje pravico do popravila in možnosti krožnega oblikovanja skozi modularno obutev. Flowe odpira vprašanja odnosa do vode, kulturne dediščine in lokalnih materialov. PraPreproga raziskuje odprto deljenje znanja in participativne pristope k oblikovanju.
»Čeprav so rezultati teh konceptov fizični izdelki, jih sama razumem predvsem kot nosilce idej. Oblikovanje lahko pomaga vzpostaviti drugačen odnos do vsakdanjih predmetov in načinov njihove uporabe,« pove oblikovalka.
Serija svetil Hazel Wave je nastala iz raziskovanja možnosti, kako tradicionalne pletarske tehnike prenesti v sodoben oblikovalski jezik. Pri tem jo je zanimalo, kako lahko leska s tradicionalnimi pletarskimi tehnikami pridobi skoraj tekstilno mehkobo ter se v obliki gub in valov preliva čez robove podobno kot tkanina. Skupaj s pletarji je osnovno konstrukcijo, značilno za izdelavo košar, razvila v kompleksnejše prostorske strukture ter pri tem tradicionalno rokodelstvo povezala s sodobnimi tehnologijami, kot sta CNC-obdelava in laserski razrez. S tem so tradicionalne tehnike postale izhodišče za razvoj novih oblik in novih tipologij, končni izdelki kot taki pa oživljajo staro obrtniško dediščino in materiale:
»Pletarstvo je ena najstarejših rokodelskih dejavnosti v našem prostoru, vendar število mojstrov iz leta v leto upada. Zato se mi zdi povezovanje oblikovalcev in rokodelcev pomembno. Ne zaradi nostalgije, ampak zato, ker se lahko tehnike ohranijo le, če dobijo nove kontekste in novo uporabo. Pletarska obrt je tradicionalno tesno povezana z lokalnim okoljem in skupnostjo. Materiali prihajajo iz neposredne okolice, znanje se prenaša med ljudmi, proizvodnja pa ostaja vidna in razumljiva. Prav ta neposredna povezava med virom, izdelavo in uporabnikom je kakovost, ki jo v sodobnih proizvodnih sistemih pogosto izgubimo.«
In komu so namenjeni njeni izdelki? Kakšen je potencial trajnostnega oblikovanja in rokodelstva v svetu instant izdelkov in masovne proizvodnje? Sogovornica ob teh vprašanjih poudari, da izdelki, ki združujejo trajnost, rokodelstvo in sodobno oblikovalsko izraznost, nagovarjajo predvsem tiste, ki v predmetih iščejo viden odnos do materiala, procesa in zgodbe, ki jo nosijo.
»Prihodnosti svojega dela si ne predstavljam kot vnaprej začrtane smeri, temveč kot odprt proces raziskovanja. Zanima me, kako lahko oblikovanje v času velikih sprememb ponovno premisli, kaj pomeni ustvariti nov predmet,« pojasni Darja Malešič in zaključi: »V rokodelstvu ne vidim zgolj estetske vrednosti ročnega dela in dediščine. Njegova največja vrednost je v drugačnem načinu razmišljanja o nastajanju stvari. Medtem ko industrijski sistemi temeljijo na hitrosti, učinkovitosti in nenehnem povečevanju proizvodnje, rokodelstvo temelji na počasnejšem procesu in neposrednem odnosu med izdelovalcem in predmetom. Prav ta drugačen pogled na nastajanje stvari postaja danes pomemben vir razmisleka za sodobno oblikovanje. Predmet zato ni začetek oblikovalskega procesa, ampak njegova posledica. Oblikovanje se začne pri materialu, znanju in vprašanju, ali sploh obstaja razlog, da nastane nekaj novega.«
Fotografije: Primož Korošec, Egidij Rodica, Mankica Kranjec
