Zgodovinski vrt mojstra arhitekture Jožeta Plečnika

Med redkimi ohranjenimi zgodovinskimi vrtovi pri nas ima Plečnikov posebno mesto. To je del zapuščine našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika. Vrt so pred nekaj leti zgledno obnovili, zato lahko zdaj občudujemo manj znano plat velikega mojstra. Spoznamo, da se je rad ukvarjal z rastlinami in da mu je vrt predstavljal osebno zatočišče pred zunanjim svetom.

0

Vrt ob Plečnikovi hiši v Ljubljani je nastajal vse od nakupa v letu 1921 do mojstrove smrti leta 1957. Čeprav bi pričakovali, da bo arhitekt vrt uredil z izrisanim načrtom, tega niso nikoli našli. Glede na zasnovo in ohranjene prvine je očitno, da je vrt nastajal spontano, skladno z mojstrovimi interesi in možnostmi. Obsežno zemljišče, ki ga je Plečnik povečal z dokupom sosednje hiše, ima zgoščeno vsebino bližje hiši, oddaljeni del pa predstavlja trata.

Vrt je po arhitektovi smrti nekaj časa ostal v zasebni lasti, v začetku 70. let prejšnjega stoletja so ga dediči prodali mestni občini Ljubljana, ta pa ga je leta 2015 obnovila. Obnova je bila priložnost za raziskavo o prvotni vsebini vrta, njegovem razvoju in za razmislek, kaj je vredno ohraniti.

Med izstopajočimi elementi vrta so tlakovane poti, pokriti hodnik ob hiši, ki vodi na vrt, rastlinjak, latnik za vinsko trto, več velikih dreves in zelenjavne gredice. Ena od rastlinskih posebnosti je divja trta, ki obrašča valjasti prizidek. Ob obnovi so jo izkopali in nato vnovič posadili na isto mesto, saj je nekakšen zaščitni znak Plečnikovega doma. Velika drevesa, posajena razmeroma blizu hiše, so prevelika glede na velikost hiše, vendar ni jasno, ali je npr. oreh, ginko in gledičijo posadil Plečnik sam ali pa so drevesa rasla na vrtu že ob nakupu hiše.

Pogled proti hiši izpod krošenj velikih dreves.

Konservatorka Darja Pergovnik, ki je vodila prenovo vrta, je o grajenih elementih zapisala:

»Tako kot vegetacija so bile tudi grajene prvine na vrt umeščene spontano in postopoma, kar je bilo večinoma povezano z gradnjo objektov, s katerimi se je Plečnik ukvarjal. Na vrtu je preizkušal različne kombinacije gradiv in njihovih obdelav, uporabljal je prefabricirane grajene prvine in prototipe s svojih objektov. Med najstarejše prvine, ki jih je Plečnik ohranil s prvotnega vrta, spadajo ograjni betonski stebriči, postavljeni na severni meji z župnijskim vrtom in ob severni meji vrta dokupljene hiše … Ob Karunovi ulici je vstopni prostor v hišo poudarjen z vzhodno in severno fasado, ki sta obloženi z opeko, med katero so vzidani različni kosi kamna ter členitve z arhitekturnimi kamnoseškimi fragmenti in kapiteli. Hodnik ob vhodu je tlakovan s pravokotnimi teraco ploščami, ki so ostale od gradnje stadiona. Obroba ob hodniku in poti v nadaljevanju je zgrajena iz vodovodnih betonskih cevi. Tlakovan plato ob hiši sestavljajo kamnite plošče, kamnoseški ostanki raznih velikosti in oblik. Po besedah Antona Suhadolca sta jih s Plečnikom večkrat prestavljala. Na robu platoja je bil postavljen teraco drog za zastavo. Na platoju je postavljen manjši kamniti steber s kamnito vazo in teraco steber z železnim križem, ki predstavlja nadštevilni steber s Čevljarskega mostu, prilagojen lokaciji.«

Plečnikovo zanimanje za rastline se je kazalo tudi v tem, da je na vrt rad dodajal različne vrste rastlin, ki mu jih je nekaj časa nosil mestni vrtnar. Še bolj vnet je bil za gojenje rastlin v loncih, kamor je sadil večinoma občutljive rastline; za njihovo prezimovanje je dal zgraditi lep, svetel in prostoren rastlinjak.

Skozi vsa desetletja Plečnikove povezanosti z vrtom so na njem gojili tudi zelenjavo. Plečnik sam se ni neposredno ukvarjal z vrtnarskimi deli, ampak so to opravljale hišne pomočnice. Med drugo vojno so gojenju zelenjave namenili večji del vrta, da so lahko viške pridelkov razdelili tudi sosedom. Zdaj za gredice z vrtninami skrbi več okoličank, zato je pogled na gredice z zelenjavo in cvetlicami prav razveseljiv.

Na fotografiji iz leta 1957 ni videti le hiše in dela vrta, ampak tudi številne gredice, na katerih so gojili zelenjavno v letih po drugi svetovni vojni.

Plečnikov vrt torej ni zanimiv samo spomladi in poleti, ko so rastline na vrhuncu cvetenja. Pestra vsebina s poudarjenimi grajenimi prvinami ter zgodba o nastanku in mojstrovem navdušenju nad vrtom zasluži več kot en sam obisk.

Fotografije: Matevž Paternoster, dokumentacija MGML/Plečnikova zbirka

Prejšnji članekKresal Studio: ko moči združita dizajn in dolgoletna tradicija steklarstva
Naslednji članekDom Slovenke v tujini: hiša iz predmestja Manhattna
Avatar photo
Stane Sušnik v svojem "tretjem življenju" redi osle, vendar je z eno nogo hkrati na vrtu. Lepi vrtovi ga še vedno privlačijo. Fotografija: Uroš Hočevar
0 komentarjev
Inline Feedbacks
Poglej vse komentarje