Nekatere hiše nastanejo iz potrebe po strehi nad glavo. Druge, ker se prioritete v življenju spremenijo. Hiša v osrčju Gorenjske je zrasla iz slednje – iz želje po domu, ki ne bi bil toliko umik od sveta kot njegovo izhodišče. Na stičišču Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, v objemu gozda in na strmem pobočju ob družinski hiši, je arhitekt Matej Gašperič oblikoval umirjen oder za življenje, ki je sicer vse prej kot umirjeno.
Lastnika sta vse življenje v gibanju. Kadar ne odkrivata novih krajev širom sveta, ne smučata po belih strminah ali ne premagujeta plezalnih izzivov, se rada vrneta v svoj pristan. Narava zanju nikoli ni bila zgolj kulisa, temveč način življenja. Ko sta družinsko hišo prepustila naslednji generaciji, zato nista iskala klasičnega doma za mirnejše življenjsko obdobje. Želela sta si manjšo, funkcionalnejšo hišo, ki bi jima omogočila še več svobode – manj skrbi in več časa za stvari, ki ju veselijo.
Nova hiša stoji nekoliko višje, na strmem pobočju ob družinski hiši. Prav teren je v veliki meri narekoval njeno arhitekturno zasnovo. Prvotna zamisel je predvidevala objekt, dvignjen nad pobočje na visokih pilotih, a se je končna rešitev razvila drugače. Hiša se je namesto tega umestila vzdolž ene od plastnic. Zasnovana je ozko in podolgovato, tako da sledi naravni konfiguraciji terena, namesto da bi si ga poskušala podrediti.
Na to, da ne gre za klasično hišo, namiguje že dostop. Do glavnega vhoda namreč vodi betonski mostiček, ki prečka naravni plavalni ribnik. Voda, gozd, kamen in les se srečajo na pragu ter ustvarijo občutek, da v hišo vstopamo skozi krajino.
Les je eden ključnih nosilcev značaja objekta. Hiša je zasnovana kot masivna lesena konstrukcija iz križno mozničenih lesenih elementov, ki v eksterierju in interierju ustvarjajo občutek topline ter povezanosti z okoljem. Arhitekt Matej Gašperič ob tem poudari predvsem hitro in natančno izvedbo, ki zahteva premišljeno načrtovanje že v zgodnjih fazah projekta. Ko se gradnja začne, je namreč prostora za improvizacijo manj. Prav ta natančnost pa omogoča, da so tudi arhitekturni detajli skrbno izpeljani.
Toplina lesa uravnoteži robustnejše elemente arhitekture, predvsem beton in kamen, ter ustvari občutek domačnosti brez odvečnega dekoriranja. Naravni materiali ne tekmujejo s krajino, temveč jo dopolnjujejo. Les zato ni zgolj obloga, temveč pomemben del atmosfere – tih, topel in naraven.
Enako premišljeno je zasnovan tudi interier. Hiša je v osnovi pritlična, njena podolgovata oblika pa omogoča jasno zaporedje prostorov. Od vhoda se nizajo kuhinja, jedilnica in dnevni prostor, ki se nadaljujejo proti bolj zasebnemu delu z garderobo, prehodno kopalnico in spalnico. Vhodni del je zaradi dostopa organiziran nekoliko drugače, prečno na preostalo zasnovo, kar daje hiši posebno prostorsko dinamiko. Kljub razmeroma skromni bivalni površini, nekaj manj kot sto kvadratnih metrov, hiša deluje prostorno, saj se notranji prostori povezujejo s terasami in zunanjimi kotički.
Velike panoramske zasteklitve ponujajo poglede na okoliški gozd in spreminjanje letnih časov. Posebno pozornost pritegne podolgovato kuhinjsko okno, ki med pripravo hrane odpira pogled na zeleno okolico. Podobno premišljeno je oblikovano tudi okno v spalnici, kjer nekoliko nižja umestitev omogoča pogled na gozd kar iz postelje.
Posebno pozornost so namenili oblikovanju kuhinje. Lastnika rada kuhata in gostita, zato je bila zasnovana kot prostor, ki presega običajno funkcijo priprave hrane. Namesto kuhinjskega otoka so arhitekti izkoristili podolgovato zasnovo in kuhinjo povezali z zunanjo teraso. Ob njej je tudi litoželezni štedilnik na drva, ki dopolnjuje kuhinjski ambient, kulinarično dogajanje pa se lahko nadaljuje na prostem, v letni kuhinji.
Tudi bolj zasebni prostori so zasnovani nekoliko drugače. Kopalnica ni zaprta v običajen, od preostalega doma ločen prostor, temveč deluje kot prehod med spalnico in bivalnim delom hiše. Umivalniki in posamezne sanitarne funkcije so premišljeno umeščeni v odprto prostorsko zaporedje, intimnost pa zagotavljajo ločene niše. Takšna rešitev zmanjšuje potrebo po hodnikih in omogoča bolj tekoče gibanje skozi hišo. Hkrati pa odraža tudi sproščen življenjski slog lastnikov, ki sta bila pripravljena sprejeti nekoliko nekonvencionalno razporeditev.
Arhitekturno podobo zaznamujejo tudi globoki napušči na dvokapnih zaključkih, ki ščitijo vhod in lebdeče terase. Masiven kamniti dimnik deluje kot protiutež lahkotnejšim lesenim površinam in hišo vizualno sidra v pobočje. Njegova oblika se navezuje na tipologijo kanadskih koč, ki je lastnikom blizu, vendar jo arhitekt interpretira na način, primeren lokalnemu okolju. Dimnik pa skriva še eno presenečenje: na njegovi zunanji strani sta lastnika uredila plezalne oprimke oziroma varovalo, tako da ga lahko uporabljata tudi za trening plezanja.
Športni značaj lastnikov se kaže še v drugih detajlih. Stopnice, ki vodijo v mansardo, niso zgolj komunikacijski element, temveč domiselna kombinacija stopnišča, lestve in pohištvenega kosa. Arhitekt je zanje pripravil številne različice, končna rešitev pa združuje funkcionalnost in izrazito oblikovno prisotnost. V mansardi sta pisarna in manjša podstrešna niša z ležiščem, namenjena obiskom. Do nje vodi nekoliko bolj pustolovska pot po oblikovanih stopnicah, kar je še en prikaz igrivosti in sproščenosti, ki zaznamujeta hišo.
Pod delom objekta je urejena klet s servisnimi prostori, ki so umeščeni v kamniti podstavek in zunaj toplotnega ovoja. Tako hiša izkoristi strmino tudi za funkcionalne prostore, ne da bi posegala v glavni bivalni del.
Hiša ni nastala iz želje, da bi lastnika ustavila, temveč zato, da bi ju podprla v življenju, ki sta si ga izbrala. Je baza, iz katere odhajata in kamor se vračata. Prostor za jutranjo kavo ob pogledu na jesenski gozd, za počitek po turi, za kuhanje in druženje ter za tišino med potovanji. Na strmem gorenjskem pobočju tako stoji hiša, ki se ni odločala med arhitekturo in naravo, temveč ju je povezala v eno samo zgodbo – zgodbo o domu, ki z leti ne postaja manj aktiven, temveč vse bolj svoboden.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Miran Kambič, arhiv Biro Gašperič
Sponzorirana vsebina
