Neredko nastane zanimiv objekt šele ob koncu delovne poti posameznika, ki je ne le takrat našel čas za izdelavo, ampak je tudi pridobil toliko izkušenj pri svojem delu, da mu gradnja predstavlja ne le izziv, ampak tudi užitek.
Zalin nono je vse življenje delal z lesom, resda v grobi fazi, pri spravilu in distribuciji. Torej ni presenetljivo, da si je pred koncem svoje poti postavil leseno hiško. Zgradil jo je lučaj od doma vnukinje, na robu s soncem obsijane jase nad Idrijo.
Kot je značilno za izkušene samouke, načrta za hiško ni izrisal, ampak ga je imel do podrobnosti izdelanega v glavi. Posebno pozornost je namenil lesu, osnovnemu gradniku svoje hiške. Smreke je dal posekati tako, da so jih odrezali poldrugi meter od tal. Večino hlodovine so na žagi grobo razrezali, potem pa je les sam olupil in ročno obdelal v bruna. Ta so se tri leta sušila na zračnem prostoru, dokler se les ni osušil in umiril.
Na mestu nekdanje kovačije je začela rasti dvokapnica, ki meri približno 60 kvadratnih metrov, s pritličjem in gornjo etažo. Zanimivo je, da hiška ni samo lesena. Obod iz brun so znotraj obdali s plastjo plute, ki deluje kot izolacija, notranjost pa obzidali z opeko. Ta akumulira toploto, česar les sam ne zmore. Seveda so stene znotraj ometali in nanesli oplesk.
Spodaj sta združeni jedilnica in kuhinja s kotičkom za posedanje. Peč z vidnim kuriščem v prostoru je vir toplote za talno gretje. Tu sta tudi kopalnica in WC. Po zavitih stopnicah se povzpnemo pod streho, kjer je svetla spalnica, pa tudi terasa. Pohištvo je masivno in izdelano po meri; miza v jedilnici in kuhinjske omare so iz češnjevega lesa, na tleh pa je hrastov parket. V spalnici je parket iz jesena in bresta.
Notranjost hiške je prijazna, razporeditev prostorov deluje funkcionalno. Dovolj velika lesena okna odpirajo prostor svetlobi. Pestrost materialov notranje opreme ustvarja dinamičen vtis, ki sicer pri lesenih objektih pogosto deluje monotono zaradi preobilice lesa.
Zala je po nonovi smrti izvedla nekaj manjših sprememb, ki so hišo nekoliko posodobile. Hkrati je vnesla tudi kak kos pohištva, ki nas opomni na minule čase, na primer staro omaro, v kateri so na notranji strani vrat napisi s konca 19. stoletja.
Okolica hiše je urejena skladno s kraškim svetom, v katerem stoji ta simpatična brunarica, edinstven spomin na Zalinega nonota.
Fotografije: arhiv lastnice
