S pomočjo bogate domišljije, naravnih materialov in s spretnimi rokami sta Teja in Bojan postavila dom kot iz pravljice. Njuna pravljična brunarica, ki stoji v Begunjah na Gorenjskem, nedaleč od ruševin gradu Kamen, nas takoj ponese v neke druge svetove. Tja, kjer ni ravnih linij, gladkih sten in minimalizma. Je pa veliko topline lesa in izvirnih rešitev, ki navdušujejo.
Teja in Bojan sta že dlje časa sanjala o brunarici, in ko se jima je pred 7 leti ponudila možnost za nakup parcele v Begunjah na Gorenjskem, nista dolgo oklevala. Parcela je bila sicer v bregu in na njej je stal vikend, a je bila kot nalašč za postavitev lesene hiše.
K projektu sta pritegnila Tejinega očeta, ki je imel potrebno znanje o graditvi brunaric, saj jih je s prijateljem že več postavil po Pokljuki, začetna dela pa so obsegala predvsem pripravo parcele. Najprej so prestavili vikend in njegov leseni del postavili ob cesto, kjer še danes služi kot baraka za orodje in material, zatem pa je sledil izkop, ki je povzročil nemalo težav.
»Ko je bil izkop narejen, se je posul hrib in smo morali zadevo sanirati,« pove lastnica in doda, da se je to zgodilo zaradi deževnega obdobja. Zgradili so več kanalov drenaže in temeljno ploščo v obliki pajkovih rok močno zasidrali v hrib, nanjo so postavili spodnji zidani del objekta, ki je notranje izoliran s stiroporjem in zunaj obložen s kamni, šele nato je prišel na vrsto leseni del.
»Les je pripeljan s Pokljuke. Ročno smo ga sami obdelali. Odpeljali smo ga na sosednjo žago, kjer sva ga sama olupila. Brunarica je narejena iz smreke. Delno smo uporabili tudi bor in hruško, ki je rasla na tej parceli,« razložita lastnika.
Največ natančnosti je bilo potrebne pri zlaganju brun enega na drugega, saj je treba pravilno izvesti križ in poskrbeti, da med bruni ne nastanejo razpoke in špranje ter s tem pozneje prepih. Ker so uporabljali svež, nesušen les, so računali še na malo posedanja, ki pa je bilo minimalno – okoli 3 centimetre.
»Dobro tesnjenje smo dosegli s tem, da smo trikrat tesnili. V sredini brune je letev, z zunanje strani je specifična guma za to dejavnost, od znotraj pa purpen. In ko to enkrat skupaj stisne, tesni večno,« pojasni Boris, Tejin oče, ki se zaveda, da je les odličen izolacijski material. »Prehod toplote ali mraza v objekt je zelo dolg. To pomeni, da že z malo ogrevanja dosežeš potrebno toploto, ki traja. Zato je brunarica tako pomembna in dobra.«
Pa tudi izredno lepa je, saj so pri gradnji upoštevali vse zahteve, ki naj bi jih izpolnjevala brunarica. Da ima čim več balkonov, čope, frčade in da je postavljena v hribu, kjer pride še lepše do izraza.
In res ljudje kar postojijo spodaj ob cesti, ko občudujejo to imenitno brunarico, ki je nastajala kar 7 let. Toliko časa tudi zato, ker je zgledno povezana družina od temeljev do dimnika vse postorila sama, vključno z bogastvom ustvarjalnosti v njeni notranjosti. Tako je denimo Bojan sam iz podrtega bora, ki so ga dobili od sosedov, izdelal vse ograje, vhodna vrata, klopi, obešalnike, stole ter posteljo, police in kozmetično mizico. Sami so izdelali tudi kamin in položili talne obloge iz starih bobrovcev.
»Smo se odločili, da bomo položili strešnike, ker nobena druga stvar ne bi tukaj pasala. Stari so več kot 100 let,« pove Bojan in nadaljuje, da so monotonost strešnikov razbili s pomočjo smrekovih plohov, položenih v obliki sonca. »Ker to daje še večjo toplino, vse stvari, ki so tukaj obdelane in sestavljene, nimajo živih robov ravno zaradi tega pretoka energije. In človek se v takih prostorih bolje počuti.«
Kopalnica je Tejino delo. Mozaik je polagala sama po svojih idejah in ob očetovih nasvetih, zasledimo pa ga tudi v kuhinji na predalih.
Kot za konec povesta lastnika, se v tej brunarici res počutita odlično, v njej je ogromno pozitivne energije in vonj po lesu. »Trud je poplačan. Počutiva se čudovito,« skleneta.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije, Direktorata za lesarstvo.
Fotografije: Arhiv lastnikov, Ambienti
