Maj je mesec, ko začnejo cveteti prve vrtnice in še vrsta drugih pomladanskih lepotic. Med temi so mi posebno pri srcu potonike. Kdo ne občuduje velikih, oblih cvetov, podobnim skodelicam, v katerih so nasuti venčni lističi, obarvani v široki paleti od bele do temno rdeče? Tisti, ki rod Paeonia poznajo še podrobneje, vedo, da daleč na Vzhodu rastejo tudi potonike z rumenimi cvetovi …
Potonike so nekaj posebnega tudi zaradi njihove dvojnosti. Pri tem mislim na dejstvo, da v istem rodu poznamo dve skupini: zelnate in lesnate. Zelnate so tiste, ki so stalnica naših vrtov že od časa naših prababic, medtem ko so se grmaste ali lesnate potonike k nam priselile pozneje. Na redkih vrtovih po Beli krajini, Zasavju in še kje sem jih videval že dolgo, razširile pa so se šele pred nekaj desetletji, ko so se pojavile na policah vrtnarij. Kljub tej dvojnosti velja, da so potonike obeh tipov enako privlačne, pestre in v času, ko zacvetijo, prevladajo na vrtu.
Pozorni ljubitelji ne bodo spregledali brstov zelnatih potonik, ki prikukajo iz zemlje v marcu, saj so krvavo rdeči. Iz njih se s časom razvijejo lepi, nacepljeni listi različnih zelenih odtenkov. Hitro se pojavijo okrogli popki, med aprilom in majem se razprejo ter osvojijo svoj del vrta.
Zelnate potonike izvirajo s travniških in hribovitih območij Azije in Evrope. V naravi rastejo botanične vrste s preprostimi, enojnimi cvetovi. Takšna je navadna potonika (Paeonia officinalis), ki je najlepši okras naših kraških travnikov v prvih majskih dneh.
Stoletno marljivo delo žlahtniteljev je ponudilo ljubiteljem številne vrtnarske sorte. Eden od virov navaja, da je na svetu znanih več kot 7.000 sort! Te odlikujejo cvetovi, polni cvetnih lističev bele, rožnate ali škrlatne in rumene barve, ter vrelec rumenih prašnikov. Sredina cveta je izpolnjena z drobnimi, ozkimi cvetnimi lističi, ki so v resnici preobraženi prašniki.
Ko mine sezona cvetenja, se iz ostankov cvetov razvijejo plodovi, na svoj način privlačni. V nekakšnih predalčkih tičijo svetleče črna, grahu podobna semena. Mika nas, da bi jih posejali in vzgojili svoje potonike. A da vzklijejo, morajo semena prestati zamrznitev (stratifikacijo). Na prve cvetove bomo morali čakati več let, zato je primernejši način vzgoje delitev obstoječih rastlin pozno jeseni. Tudi presajanje jim ne godi najbolj, zato je primerneje, če jih pustimo rasti na istem mestu in za razmnoževanje samo oddelimo del koreninskega šopa.
Na Japonskem in Kitajskem, kjer v naravi raste več vrst tako zelnatih kot grmastih potonik, se žlahtnitelji že stoletja posvečajo vzgoji novih različic. Poznavalci znajo že po videzu cvetov razlikovati med japonskimi in kitajskimi potonikami. Na splošno velja, da imajo japonske potonike večje cvetove močnejših barvnih odtenkov.
Neutrudni japonski žlahtnitelji se niso zadovoljili s tem, da bi ločeno občudovali zelnate in lesnate potonike. Tako se je v 19. stoletju japonski žlahtnitelj Toichi Itoh odločil, da bo združil najboljše lastnosti obeh skupin in je vzgojil pionirske križance, ki jih zdaj poznamo kot skupini Itoh potonik.
Fotografije: Shutterstock
