Na robu gozda, v neposredni bližini arhitekturne dediščine Edvarda Ravnikarja, je zrasel nov objekt, ki svoje prisotnosti ne poudarja z monumentalnostjo, temveč z zadržanostjo, naravnimi materiali in premišljenim odnosom do okolja. Center za semenarstvo, drevesničarstvo in varstvo gozdov Gozdarskega inštituta Slovenije, ki so ga zasnovali v arhitekturnem biroju Elementarna, ne obravnava lesa zgolj kot gradbeni material, temveč kot povezovalni element celotne zgodbe – od konstrukcije do interjerja.
Umestitev nove stavbe je zaznamovala predvsem dvojnost prostora: na eni strani gozd, na drugi obstoječa Ravnikarjeva arhitektura iz leta 1947. Arhitekti so se zato odločili za zadržano arhitekturo, ki monumentalnosti obstoječega objekta ne konkurira, temveč jo dopolnjuje.
Tudi organizacija prostora novo stavbo subtilno navezuje na obstoječo. Vhod je umaknjen v izrazito nišo, glavna hodnika pa se odpirata prečno proti parku in gozdu. Arhitektura sama pa že ob prihodu da vedeti, da stik z zunanjostjo ne bo omejen zgolj na pogled skozi okno.
Les kot povezovalni element
Posebnost objekta je namreč dosledna uporaba lesa. Ta se pojavi kot gradnik nosilne konstrukcije, pa tudi na fasadi in v interjerju, kjer ustvarja topel, umirjen ambient. Smrekov les, ki so ga na hodnikih pustili v surovi obliki, se pojavi tudi na fasadi, kjer so poleg nezaščitene smreke uporabili tudi tradicionalno tehniko zaščite lesa z raztopino železovega sulfata. S tem so dosegli lep kontrast, obenem pa se zaradi temnejšega odtenka fasade objekt še bolj zlije z okoliškim gozdom.
Namen takšne obdelave je predvsem estetski, saj omogoča enakomerno sivenje fasade, medtem ko je dejanska obstojnost lesa odvisna od kakovostne konstrukcijske zaščite, ustreznih napuščev in možnosti sušenja. Zunanja fasada je zato oblikovana iz vertikalnih lesenih elementov, ki razčlenjujejo volumen in podpirajo napušče. Ti niso zgolj oblikovni poudarek, ampak imajo pomembno funkcionalno vlogo: poleti senčijo prostore, hkrati pa leseno fasado varujejo pred neposrednimi vremenskimi vplivi.
Kletni del objekta je izveden v armiranem betonu, prav tako pa tudi dve simetrični jedri ‒ v prvega so arhitekti umestili vertikalno komunikacijo in sanitarije, v drugega servisne prostore. Vsa preostala konstrukcija, od sten do medetažnih plošč, pa je iz križno lepljenega lesa. Tudi ozelenjena streha počiva na leseni strešni konstrukciji. Za zaznavanje morebitnega zamakanja so v sloj hidroizolacije vgradili posebno membrano.
Na kritična mesta so vgradili tudi senzorne sisteme, ki dvakrat do trikrat na dan spremljajo vlažnost lesa na posameznih delih konstrukcije in ob povišani vlažnosti omogočajo pravočasno obveščanje ter izvedbo potrebnih ukrepov in sanacije.
Interjer kot nadaljevanje arhitekture
V notranjosti se zgodba lesa nadaljuje v nekoliko drugačnem merilu. Če zunanjost zaznamuje ritem vertikalnih lesenih elementov, interjer odlikujejo materialna iskrenost, svetloba in prostorska odprtost. Neobdelane lesene površine ustvarjajo prijetno protiutež funkcionalni naravi laboratorijskih prostorov, medtem ko betonske stene z odlitkom lesene strukture vnašajo zanimiv materialni kontrast.
Poseben pomen so arhitekti namenili tudi naravni svetlobi. Velike zasteklitve se spogledujejo z gozdom in okoliškim parkom, v večvišinski avli, ki se nahaja v betonskem jedru, pa so svetlobo zagotovili s svetlobnikom na samem vrhu. Naravna svetloba na ta način prodira globoko v prostor in ga vertikalno povezuje z nebom.
Pomemben del zasnove so tudi pogledi. Hodnika se na svojih koncih odpirata proti zunanjosti, eden proti gozdu, drugi proti parku. Tudi laboratoriji, kjer to dopušča njihova funkcija, imajo visoke zasteklitve, usmerjene proti zelenemu okolju. Narava tako ni le oddaljena kulisa, temveč stalna spremljevalka vsakodnevnega dela.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Fotografije: Ana Skobe
Sponzorirana vsebina
