Na degradiranem območju nekdanje tovarne Vezenine Bled je zrasel nov medgeneracijski center. Spomin na preteklo dejavnost ohranja v obliki fasade, ki je narejena kot abstrakcija vzorca vezenin, sicer pa se v njegovih prostorih tkejo čisto nove, drugačne zgodbe, podkrepljene z veliko lesa in naravnih materialov.
V Medgeneracijskem centru Vezenine Bled se povezujejo različne generacije, od tistih najmlajših do starejših. »Lastnik objekta je Občina Bled, ki prostore oddaja knjižnici Blaža Kumerdeja. Potem imamo tukaj tudi dnevno varstvo starejših, ki poteka pod okriljem Doma doktor Janka Benedika, Ljudska univerza Radovljica pa z različnimi dejavnostmi skrbi za programe medgeneracijskega povezovanja,« pomen centra predstavi Gabrijela Humerca z Ljudske univerze Radovljica.
Lesen okvir s povezovalnimi prostori
Združevanje pestre programske vsebine in različnih generacij uporabnikov pod eno streho je bil tudi glavni kriterij, ki je narekoval zasnovo objekta. Pod arhitekturo se podpisujejo Gužič Trplan arhitekti, ki so 1500 m2 veliko stavbo oblikovali kot nevtralen lesen okvir z odprtimi, povezovalnimi prostori.
»V osnovi je to v celoti lesena gradnja. Razen temeljne plošče je konstrukcija iz križno lepljenih lesenih plošč, tudi jašek za dvigalo. Pravzaprav je les uporabljen praktično na vseh ravneh: lesena je fasada, izolacija je iz vpihanih lesenih vlaken, okenski okvirji so leseni, prav tako obloge, tlaki. Težili smo k leseni podobi in tudi v interierju k iskrenosti te lesene gradnje, kar pomeni, da je ves ta les viden,« pove arhitekt Gregor Trplan. Od vrst lesa prevladuje smreka, iz katere so narejeni konstrukcija in notranje obloge, leseni tlaki so kombinirani z jesenom zaradi sorodnega svetlega izgleda, medtem ko je fasadna opna iz sibirskega macesna, saj je ta bolj odporen na vremenske vplive kot smreka.
fasadna opna kot abstrakcija vezenin
Fasadni ovoj je globinsko zaščiten s premazom na vodni osnovi, zaznamuje pa ga perforiran videz. Vsako desko fasade so v delavnici oštevilčili, naredili izvrtine in potem montirali na točno določeno mesto. Sproti so zaradi večje natančnosti izvajali še meritve.
»Zunanji ovoj zahteva zgodovinski uvod. Na tej lokaciji je nekoč stala tovarna Vezenin Bled, ki je pomemben del kulturne dediščine kraja. Samo ime Vezenine je spomin na to tovarno, mi pa smo želeli v konceptu zasnove to nekako nadgraditi kot ‘hommage’ blejskim Vezeninam. Izbrali smo enega od vzorcev vezenin iz muzejske zbirke, ga abstrahirali in kot ovoj aplicirali na fasadno opno. Ta deluje na dveh ravneh: od daleč dejansko zaznamo vzorec, ki se prikaže, medtem ko je od blizu bolj abstraktna podoba posameznih izvrtin na fasadi,« opisuje Trplan in doda, da poleg fasade na nekdanjo tovarno spominjajo še vertikalne lamele nad avlo. »Na te lesene deske so aplicirani potiski trakov vezenin iz arhiva, tudi z oznakami, serijskimi številkami, letnicami izdelave in imeni krajev ali naročnikov, kamor so bili namenjeni. Gre za likovni element in dodaten poudarek same vsebine.«
Velika dodana vrednost Medgeneracijskega centra Bled so tudi lepi razgledi. Celoten objekt je s svojimi steklenimi površinami zasnovan tako, da se odpira na gore in lepe vedute v okolici, poleg tega imajo tudi mimoidoči možnost pogleda navznoter, na vsebine in dogajanje v objektu s številnimi večnamenskimi prostori. Kot pove Gabrijela Humerca, se uporabniki v vseh zelo radi zadržujejo, še najbolj pa v avli.
»Mislim, da sploh ni prostora, da bi bil uporabnikom manj všeč. Recimo telovadnica ima najlepše razglede, razgled na Stol, Karavanke, Golico. Tudi Triglav se vidi, tako da potem še toliko lažje telovadiš. Potem kuhinja; marsikdo kdaj reče: »Joj, če bi imel pa jaz tako kuhinjo, doma, bi pa več kuhal.« Prostori so res tako zelo lepi,« pove Gabrijela Humerca. »Še nobenega ni bilo, ki bi prišel in ravnodušen odšel. Vsi se radi vračajo in vsi rečejo: »Joj, še vedno diši po lesu. Koliko časa je pa to zdaj že odprto?« Ta vonj, ta toplina lesa res uporabnike še toliko bolj privlači.«
Povezovalen, svetel in topel Medgeneracijski center Bled je vsekakor postal lep zgled za zgradbe s podobno vsebino po vsej Sloveniji. »Takšnih objektov dejansko manjka. Skupnostni centri so veliko bolj običajni v zahodnih državah, v Sloveniji pa so nekako zapostavljeni. Se pa vidi iz samega obiska, da so to pravzaprav zelo potrebni in zaželeni prostori in objekti. In to kot novi objekti, ne kot prostori v nekih zgradbah, ki so ravno na voljo,« sklene arhitekt Gregor Trplan.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več: www.uporabimo-les.si
Fotografije: Miran Kambič
Sponzorirana vsebina
