V tem ljubljanskem dupleksu je običajna logika stanovanja obrnjena: spi se spodaj, živi zgoraj. Toda prav nenavadna razporeditev je postala njegova prednost. Intimni prostori so se umaknili v spodnjo etažo, bivalni del pa se pod mehko oblikovanim mansardnim stropom odpira proti veliki terasi in zahodnemu soncu.
Stanovanje v novogradnji je arhitektkam postavilo več izzivov: dolg in ozek tloris, nepravilno geometrijo mansarde ter spalne prostore nadstropje nižje od dnevnih. Namesto da bi te posebnosti prikrivale, so jim sledile. Pohištvo so prilagodile prostoru, ostre prehode omehčale, manj posrečene arhitekturne danosti pa spremenile v detajle, ki danes zaznamujejo interier.
Prehod od teraca do lesa
Že ob vstopu v stanovanje pogled proti zgornji etaži uokvirja velik, zaobljen izrez v medetažni plošči, ki napove mehkejšo geometrijo mansarde. Pod njim se začne stopnišče, obloženo s svetlim teracom, ki se na zavoju umakne toplemu lesu in tako nakaže prehod iz utilitarnega predprostora proti bivalnim ambientom.
Na ta (že sam po sebi ambiciozen) element stopnišča se navežejo še drugi izraziti oblikovalski detajli: tanek, zaobljen ročaj v toplem kovinskem tonu zariše elegantno linijo, pletena tekstura ratana ob stopnišču pa filtrira svetlobo iz okna. Arhitekturna zadrega (pre)majhnega okna tako postane eden zanimivejših prizorov stanovanja.
Spalnica z novo dimenzijo
Spodnja etaža je namenjena nočnemu delu. Poleg dveh sob in ločene kopalnice je tu še večji starševski sklop, ki ga sestavljajo spalnica, garderoba in kopalnica. Tri preproste funkcije so povezane v nepričakovano prostorsko doživetje.
Spalnica ostaja mirna in zadržana, z veliko zasteklitvijo proti lastni terasi. Iz spalnice se pogled odpre proti garderobi, zasnovani kot zrcalni hodnik. Odsevne fronte omar in ogledalo na stropu zabrišejo njegove meje: podoba postelje se ponavlja nad nami, vertikale omar se množijo, ozek prehod pa navidezno postane širši in višji.
Na njegovem koncu čaka kopalnica, izrazitejša od preostalega stanovanja. Velikoformatna keramika z bogato kamnito risbo obdaja prho in prostoru daje skoraj monoliten značaj, zlati detajli pa se navezujejo na kovinske poudarke garderobe. Tudi majhno okno, ujeto med zrcalne površine, postane premišljen del kompozicije.
Mansarda brez ostrih robov
Zgornja etaža je manjša, svetlejša in bolj odprta. Kuhinja, jedilnica in dnevna soba si sledijo vzdolž podolgovatega tlorisa in ustvarjajo raznolike ambiente. Stiki med stenami in poševninami so speljani v širokih krivinah, po katerih se svetloba nežno preliva, brez ostrih senc. K temu prispevajo tudi dekorativne obloge, ki po besedah avtoric Petre Zakrajšek in Urške Černigoj niso enobarvne, temveč se v ročno naneseni teksturi prepleta paleta nežnih podtonov.
Enako premišljeno je zasnovano pohištvo, ki se pogosto obnaša kot del arhitekture. Nizka omarica pod televizorjem se postopoma spušča proti parapetu okna in prehaja v osončeno polico za knjige. Na nasprotni strani sedežna kompozicija z masivnim podstavkom spominja na zidane klopi mediteranskih hiš. Oprema ni zgolj umeščena v prostor, temveč na novo oblikuje njegove robove in način uporabe.
Majhna kuhinja, nekaj toplih poudarkov
Kuhinja je kompaktna in svetla, a ji nekaj premišljeno uporabljenih kovinskih površin daje toplino in domačnost. Zlati toni se pojavijo v ozadju delovnega pulta in na stranici kuhinjskega otoka ter mehčajo njeno minimalistično podobo.
V svetlem interierju so vedno dobrodošli tudi kontrastni poudarki. Temna jedilna miza, stoli in tanke črne vertikale ob stopnišču ustvarjajo izrazite kontraste. Nad mizo visi skupina svetilk iz obarvanega stekla, ki svetlobo nežno razpršijo po prostoru, popoldne pa prostor dodatno obarvajo topli žarki zahodnega sonca, ki skozi velika okna prodirajo globoko v notranjost.
Največja soba je zunaj
Največja vrednost mansarde pa je njena velika terasa, ki skoraj podvoji uporabno površino bivalnih prostorov. Zaradi zahodne orientacije postane posebej prijetna ob koncu dneva, ko se življenje iz dnevne sobe preseli na prosto.
Jedilna miza, kotiček za počitek in zelenje oblikujejo več manjših ambientov, ki jih povezuje razgled proti okoliškim pobočjem.
Stanovanje pod goro odlikuje pristop, ki presega klasično notranje oblikovanje. Arhitekturne omejitve postanejo izhodišča za inovativne prostorske rešitve, interier pa se razkriva skozi premišljene prehode: iz teraca v les, iz ravne stene v krivino, iz spalnice v zrcalni hodnik in nazadnje iz majhne mansarde na prostorno teraso. Z vsakim korakom se prostor razrkiva in odpira in nenazadnje – zaključi v horizontu.
Interier: GAO arhitekti
- Fotografije: Miran Kambič
- Video: Maj Valerij in Urška Černigoj
