V zaselku Ledinica pri Žireh je sredi vasi zrasla manjša družinska hiša, ki jo zaznamujeta streha iz betonskih špičakov s širokimi napušči ter zamaknjen vhod, tipičen arhitekturni element regije. Hiša je zgrajena s pomočjo lokalnih obrtnikov in deloma v lastni režiji, predvsem pa iz naravnih materialov, od katerih prednjači les.
Hiša je postavljena na parceli, kjer je bila včasih štala za živino, ki so jo po drugi svetovni vojni podrli. Lastnika pa sta si predvsem želela, da bi bila manjša, ne dosti večja od 130 m2: »Prej sva živela v stanovanju in ugotovila, da za bivanje štiričlanske družine ne potrebujemo zelo veliko prostora. Želela pa sva si okolico, se pravi vrt, ker v stanovanju nismo imeli balkona in nas je to nekoliko omejevalo. Prav tako smo hoteli, da bo hiša svetla, ker tukaj na Ledinci je čez zimo manj svetlobe, saj gre sonce hitro za hrib,« opisujeta svoje zahteve Nives in Erik, s katerimi sta se obrnila na arhitekta Gorana Rupnika in Janjo Rupnik Brodar.
Arhitekta sta na podlagi tega pripravila idejno zasnovo in celo orto-foto posnetek z maketo. Tako sta si investitorja lažje predstavljala končno podobo objekta, ki naj bi bil tudi vizualno usklajen z identiteto kraja. »Vse strehe v tem zaselku so sive, vse fasade so bele, okna in polkna so temna. Sliši se kot v pravljici o Muci Copatarici, ampak to ni pravljica. Tako pospravljene hiše in tako identitetno ohranjen zaselek redkokdaj srečamo in to je bilo že zelo močno izhodišče za naju. Dvoma ni bilo: naša streha bo siva, naša fasada bo bela in okoli hiše bo pospravljeno,« pove Janja.
Ker smo hkrati v enem od bolj hladnih kotov doline, navsezadnje že ime kraja asociira na led, so temu prilagodili umestitev in obliko hiše, da jo sončni žarki pozimi lažje dosežejo, medtem ko je poleti zaščitena pred vročino. »Zelo zanimiv arhitekturni element te regije je zamaknjen vhod. In sicer so v osnovni tloris hiše, na strani vhoda, vrezali v volumen kos, ki je dajal dobrodošlico, nadstrešek. Midva sva ta arhitekturni element vzela in ga v ta pravokotni tloris umestila kar dvakrat, tako sva to malo potencirala, malo posodobila. Ta dva ureza pa sta nam narekovala zelo posebne poševno porezane napušče. Torej, najbolj značilni element hiše je streha,« razlagata arhitekta. S tem ko se napušča razpirata, dobimo pri urezih dva nadstrešena prostora, enega pri vhodu, drugega pa na terasi, zato ni bilo potrebe po dodatnih nadstreških. Prav tako napušči skrbijo za uravnavanje svetlobe v hiši. »Kjer je napušč dvignjen, nam pozimi sonce pride v hišo, poleti, ko je sonce višje, pa je napušča dovolj, da nam senči in dejansko na južni strani zasteklitev nimamo nobenega drugega senčenja,« opisuje lastnik.
Hiša je lesena in skoraj v celoti narejena s pomočjo lokalnih obrtnikov iz Žirov. Erik je vse koordiniral sam, nabavljal materiale, večkrat poprijel tudi za delo. Gradnja je trajala tri leta, vendar so zaradi lastnega angažmaja veliko prihranili. »Že ko sva še samo sanjala o tem, da bova zgradila hišo, sva se odločila, da bo lesena. Všeč nama je les. Mene zelo rado zebe in se mi je zdelo, da bo lesena hiša bolj prijetna za bivanje, kar se je zdaj po treh zimah tudi izkazalo, da drži, da je občutek prijeten, topel. Tudi ko se dotakneš sten, niso hladne kot betonske,« je slikovita lastnica.
Gre za klasično leseno skeletno gradnjo, pri kateri se najprej postavi skelet, prazen prostor med stebri in nosilci pa se zapre z lesno volno. Tudi na zunanji strani so plošče iz lesenih vlaken, s katerimi se zagotavlja fazni zamik, to pomeni, da hiša ne izgublja preveč toplote pozimi in da ne gre preveč toplote vanjo poleti.
Prednosti lesene gradnje je zelo veliko. Poleg tega, da je les trajnosten material, sta tu še občutek udobja in hitrost gradnje, saj objekt lahko stoji že v treh dneh. »Ko si v leseni hiši, saj ne veš, zakaj, ampak počutiš se malo bolj kot v eni votlini. Prvo leto se hiša tudi malo razteza, suši, poka, je malo bolj živa. To je res dober občutek,« pravi Goran in doda, da so les zelo izpostavili tudi v interjerju. Opazimo stebre, nosilce na stropu, stopnice, ograje, parket … »Je pa v notranjosti treba les zaščititi, saj zaradi UV-sevanja hitro porumeni. Če tega ne želimo, mu damo malo belega tona oziroma UV-zaščite in v tej hiši smo to tudi naredili.«
Pri razporeditvi prostorov na tako majhni kvadraturi niso imeli veliko manevrskega prostora. Držali so se priporočila, da »spimo in se umivamo na majhnem, čez dan pa bivamo na velikem«. Tako so v pritličje umestili večji bivalni prostor s kuhinjo in jedilnico, utility in manjše dnevno stranišče. V zgornjih prostorih pa so spalnica, dve otroški sobi in kopalnica. Prostore so opremili z modernim, po meri izdelanim pohištvom, kar nekaj pa je tudi starih kosov. Obnovili so denimo stare jugoslovanske stole in od stare jedilne mize uporabili noge, medtem ko so ploščo dali izdelati na novo.
Lastnika sta bila na koncu z rezultatom zelo zadovoljna. Hiško jima je uspelo zgraditi v okviru proračuna, ki sta si ga zamislila, hkrati pa sta z vidika arhitekture res dobila sanjski dom. Zato neke vrste likof ni smel manjkati. Kot imata arhitekta Janja in Goran v navadi ob uspešno zaključenem projektu, z naročniki vedno skupaj pojedo ribe in tudi tu ni bilo drugače: »Ta zgodba naju je zelo navdušila, ker je bila zelo lokalna. Se pravi, tukaj so lokalni izvajalci delali vse od A do Ž, celo les je lokalen, tako da je bila odločitev za izbiro ribe lahka – to bodo lokalne postrvi iz bližnje Sore. Ker pa ta hiša ni samo tradicionalna, ampak ima s temi poševninami, urezi in s to impozantno streho tudi neko modernost, smo čez postrvi naredili bolj svetovljansko polivko iz zelenega popra in popečenih mandljev, ki nam jo je pripravila kulinaričarka Meta Turk.«
Arhitektura in fotografije: Janja Rupnik Brodar, Goran Rupnik
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Sponzorirana vsebina
