Ko se je družina arhitektke Lucije Perko po letih življenja v tujini vrnila v Vipavsko dolino, domov niso prinesli le kovčkov. Iz Tajske, kjer sta z možem Giuseppejem in hčerama živela in delala skoraj 15 let, je za njimi pripotoval cel kontejner pohištva, tekstila, preprog, predmetov in knjig, ki so se jim nabirali skozi leta življenja in potovanj. V stari hiši domačije Podraga 18 so se srečali s predmeti, ki jih je Lucija poiskala v zapuščenih hišah in na bolšjih trgih, ter z nekaj kosi, ki so tukaj čakali že prej. Nastal je dom, ki ga ni mogoče umestiti v en sam slog – in prav zato tako neposredno pripoveduje zgodbo svojih prebivalcev.
Stara hiša za novo življenje
Za sproščenim, skoraj samoumevnim značajem interjerja se skriva precej temeljita prenova. Preden se je Lucijina družina vrnila v hišo, je v času njihove odsotnosti v njej živel njen brat z družino. Večjih posegov niso izvajali, so pa opravili nekaj manjših prenov ter uredili kopalnico in kuhinjo, ki ju družina uporablja še danes. Ob prvem prevzemu hiše so bili prostori bolj ali manj skladišče starih predmetov, pokvarjenih strojev in vsega, kar se je skozi desetletja nabralo v veliki domačiji. Prvi mesec je bil zato namenjen predvsem praznjenju.
Eden večjih posegov je bila prestavitev vhoda. Ta je prej vodil neposredno v kuhinjo, družina pa ga je umestila na sredino dolge vhodne verande. Nekdanjo veliko sobo so razdelili na vhodno vežo, dve otroški sobi in kopalnico med njima. Posegli so tudi v nekdanjo črno kuhinjo, ki je bila prej dostopna le od zunaj. Z odprtjem debelega zidu na koncu veže so jo povezali z notranjostjo hiše, iz nje pa danes vstopamo v dnevno sobo. Nekdanja zunanja vrata so postala večje okno.
Velik poseg so zahtevala tudi tla. Med enim in drugim vogalom je bilo kar dvanajst centimetrov višinske razlike. Osnovno konstrukcijo in debele kamnite zidove so ohranili, na novo pa izvedli tla, napeljave in predelne stene ter zamenjali okna in izdelali lesene okenske police. V vhodnem delu se les sreča s ploščicami, ki spominjajo na stare cementne ploščice in so položene kot nekakšen keramični tepih.
Prenova je na prvi pogled zadržana. Bele stene in lesena tla ustvarjajo mirno ozadje, na katerem toliko bolj zaživijo stari leseni tramovi, pohištvo, preproge, tekstil, slike in predmeti z različnih koncev sveta. Novo se staremu ne poskuša približati z umetnim staranjem, staro pa ni ohranjeno zgolj zato, ker je staro. Hiša je predvsem prostor za življenje.
Kar najdeš, rešiš in odneseš s seboj
Novega pohištva je v hiši presenetljivo malo. Po meri so izdelane le garderobne omare v spalnici in lesene okenske police. Veliko drugih kosov je Lucija poiskala v starih hišah ali na spletnih oglasnikih – od slovenske Bolhe do hrvaškega Njuškala, srbskega KupujemProdajem, italijanskega Subita in avstrijskega Willhabna. Ko najde kaj posebnega, si z Giuseppejem sposodita kombi in gresta ponj. Veliko kosov nato obnovi kar sama.
Drugi del opreme je z družino prepotoval precej daljšo pot. Ko so se vračali iz Tajske, je za njimi po morju pripotoval cel kontejner stvari. A zbiranje se ni začelo tam. Že kot študenta sta z nahrbtniki potovala po Rusiji, Iranu, Kavkazu, kurdskem delu Turčije, Mongoliji, Siriji, Indiji in skoraj vseh državah Srednje Azije, pozneje pa po velikem delu Azije. Z njima so domov prihajali tepihi, tekstili, knjige in številni manjši predmeti.
Zato interjer ne deluje kot skrbno sestavljena zbirka eksotičnih predmetov, temveč kot osebni arhiv. Stara kmečka omara lahko stoji ob predmetu iz Azije, orientalska preproga ob preprostem lesenem pohištvu, spomin s potovanja ob družinski fotografiji. Njihova skupna vrednost ni v poreklu ali oblikovalskem podpisu, ampak v zgodbah, ki jih nosijo.
Petintrideset škatel knjig
Posebno mesto v hiši pripada knjigam. Ko se je družina selila iz Tajske, je bilo v kontejnerju kar 35 škatel knjig. Skupaj z njimi je po morju pripotovala tudi velika stara knjižna omara iz Mjanmara.
Danes knjige zavzemajo dobršen del enega od prostorov. Police segajo skoraj od tal do stropa, knjige pa se nadaljujejo tudi tam, kjer zanje očitno že zmanjkuje prostora. Med njimi so knjige o arhitekturi, umetnosti, oblikovanju in s številnih drugih področij. Knjižnica zato ni dekorativna kulisa, temveč eden najbolj osebnih prostorov hiše – zapis zanimanj, dela in življenja družine.
Prav v tem je nekaj značilnega za celotno Podrago. Predmeti tu niso izbrani zato, da bi ustvarili določen videz doma. V njem ostajajo, ker so bili nekoč del nekega življenja in so postali dovolj pomembni, da so se preselili z njegovimi prebivalci.
Čajhana na Vipavskem
Morda najlepši primer takšnega prepletanja krajev in spominov je pokrita terasa. Družina ji pravi čajhana. Na njej stoji velika lesena dnevna postelja, ki sta jo Lucija in Giuseppe dobila za poročno darilo. Prijatelji so jo izdelali kot sodobno različico uzbeške čajhane – velikega ležišča oziroma sedišča, na katerem se poseda, druži in pije čaj. Na potovanjih po Srednji Aziji so se jima takšni prostori tako vtisnili v spomin, da je njihovo ime nazadnje dobila kar celotna terasa.
Poleti je čajhana skoraj dodatna dnevna soba. Tu spijo, berejo, se družijo in gledajo filme, odprta konstrukcija stare domačije, kamen, les in zelenje pa zabrišejo mejo med hišo in dvoriščem.
Tudi pod hišo se počasi prebujajo nekdanji prostori. Pred vhodom v hram so med prenovo odstranili cement in pod njim odkrili originalne kamnite stopnice, ki so ostale povsem nedotaknjene. Hram pod dnevno sobo je danes prenovljen, pod kuhinjo pa so uredili manjšo fitnes sobo.
Hiša, ki še ni rekla zadnje besede
Kljub vsemu narejenemu je to še vedno le del velike hiše. Družina trenutno živi predvsem v njenem osrednjem delu. Približno enaka kvadratura jih čaka pod streho, podobno velik del je tudi pod sedanjimi bivalnimi prostori. Lucija se tega loteva brez iluzije, da mora biti velika stara domačija nekoč dokončno »končana«. Prenova poteka toliko hitro, kot dopuščajo čas, potrebe in finance.
Morda je prav zato Podraga tako daleč od predstave popolnega interjerja. Stare stvari se obnovijo, ko se najde čas. Nek kos pohištva zamenja drugega. Knjig je več, kot je polic. Predmeti, ki so nekoč prepotovali pol sveta, pristanejo ob stari vipavski omari, na terasi pa košček Srednje Azije dobi novo življenje med kamnitimi zidovi Primorske.
Arhitektura je pri tem predvsem okvir. Lucija Perko je hišo prilagodila sodobnemu družinskemu življenju, ne da bi iz nje poskušala izbrisati prejšnja. In prav zato se zdi, da Podraga z vsako novo plastjo postaja manj prenovljena hiša in bolj dom – takšen, ki ne nastane po načrtu v enem zamahu, temveč se počasi sestavlja iz krajev, ljudi, predmetov in zgodb, ki jih vzamemo s seboj.
