V Vipavski dolini ni težko naleteti na stare kamnite domačije, ki že desetletja čakajo na novo življenje. Nekatere počasi propadajo, druge se spreminjajo v vikende ali turistične nastanitve, le redke pa se prenavljajo tako postopno, osebno in iskreno, kot se je prenove domačije v Podragi lotila arhitektka Lucija Perko.
Zgodba se je začela že leta 2008, ko je družina kupila staro vipavsko domačijo. Hiša sicer ni bila povsem zapuščena, vendar je večina prostorov živela v nekakšnem »stanju Trnuljčice«, kot pravi lastnica. Del hiše je bil še naseljen, številni drugi prostori pa desetletja uporabljani predvsem kot odlagališča – polni starega orodja, pralnih strojev, pozabljenih predmetov in vseh tistih plasti življenja, ki se skozi generacije nabirajo v takšnih hišah.
Čeprav so streho obnovili že kmalu po nakupu, se je prava prenova začela šele mnogo pozneje. Medtem se je Lucija z družino preselila na Tajsko in sprva sploh ni načrtovala vrnitve v Slovenijo. A življenje je ubralo drugačno pot. Leta 2020 je med dolgotrajnim bivanjem doma zaradi pandemije začela vedno bolj intenzivno razmišljati o tem, kako bi stari domačiji vdahnila novo življenje. Najprej se je lotila gospodarskega poslopja – nekdanjega hleva s senikom, ki zaključuje celoten borjač domačije. Morda tudi zato, ker se je zdelo bolj obvladljivo: manj kvadratov, manj neznank in bolj jasna možnost, da projekt pripelje do konca.
Tipologija objekta je značilna za vipavsko-kraški prostor: spodaj hlev, zgoraj senik z veliko odprtino za seno. Osnovna kamnita konstrukcija je ostala ohranjena, čeprav so jo v sedemdesetih letih precej preoblikovali z dodatki cementa, ki je bil takrat simbol modernizacije in napredka. Prenove so se zato lotili z zelo jasnim izhodiščem – ohraniti čim več obstoječega, novega pa ne skrivati, temveč ga jasno in pošteno pokazati.
Prav ta odnos med starim in novim je danes ena najlepših kvalitet projekta. Očiščen kamen in originalne kamnite obrobe odprtin ostajajo vidno prisotne, medtem ko nove intervencije v prostor vstopajo skozi bele ometane površine, poudarjene okvirje in sodobne detajle. Povečano panoramsko okno nekdanjega senika ter preoblikovana vhodna odprtina ne poskušata posnemati starega, ampak jasno pripadata novemu času. A kljub temu celota deluje izjemno harmonično.
Interjer ohranja surovost nekdanjega gospodarskega objekta, hkrati pa prostor mehča z naravnimi materiali, toplim lesom in skrbno izbranimi kosi pohištva. Nekateri med njimi so v Vipavsko dolino pripotovali celo iz Azije, s katero je bila družina dolga leta tudi življenjsko povezana. Prav ta mešanica vipavske kamnite arhitekture in subtilnih azijskih vplivov daje prostoru posebno atmosfero – nekoliko počasnejšo, umirjeno in zelo osebno.
Posebej lepo je, da prenova ne deluje sterilno ali »preveč dokončano«. V prostoru ostaja občutek procesa, plastenja časa in življenja. Tudi lastnica odkrito pove, da prenova starih hiš skoraj nikoli ni zares končana. Ko je bil obnovljen hlev dokončan in so se vanj začasno celo vselili, se je začela postopna prenova preostale domačije. Danes družina živi v glavni hiši, prenovljeno gospodarsko poslopje pa deluje kot apartma, prostor za vinske večerje, druženja in ustvarjalno delavnico.
Morda prav zato projekt Domačija Podraga 18 deluje tako prepričljivo. Ne gre za hitro prenovo za fotografije ali popolnoma idealizirano podobo podeželskega bivanja, temveč za dolgotrajen odnos do prostora, ki se razvija počasi, po etapah in z veliko potrpljenja. In ravno v tej nedokončanosti in odprtosti za prihodnje posege je njegova največja kvaliteta.
- Projekt: Domačija Podraga 18
- Avtorica projekta in investitorka: Lucija Perko
- Lokacija: Podraga, Vipavska dolina
- Leto načrtovanja: 2020
- Leto izvedbe: 2021
- Površina prenovljenega objekta: 110 m²
Fotografije: Lucija Perko, Klemen Bizjak, Jana Jocif
