Krajinski arhitekt Marko Klemen je poprej neizdelano mansardo preobrazil v intimno zatočišče, kjer se prepletajo spomini, detajli, vzorci in rastline ter ustvarjajo občutek, da se zunanja krajina skozi velike zastekljene površine skorajda zlije z notranjostjo. Topel les, mehka svetloba, teksture tkanin, globoki poudarki in premišljeno izbrani kosi pohištva ne tekmujejo med seboj, temveč sestavljajo mirno, nekoliko nostalgično celoto. Namesto popolnosti domovanje stavi na značaj in na fluidnost, ki se kaže tako v prehajanju skozi prostor kot v njegovem spreminjanju skozi letne čase.
Hiša, v kateri je Marko odraščal, je imela dolgo časa neizdelano podstrešje. Ravno pravšnje za snovanje samostojne bivalne enote, sploh ob vrtoglavih cenah stanovanj na nepremičninskem trgu. Brez izolacije in z neenotnimi estrihi, ki so se prilagajali posameznim prostorom nadstropje nižje, je bilo podstrešje vse prej kot pripravljeno za bivanje. A njegova velika površina – vsega skupaj meri 133 m² – je obljubljala veliko prostora za domišljijo.
»Kar nekaj časa sem premišljeval, kakšen potencial ima prostor, da lahko postane to, kar si želim od stanovanja. Veliko časa sem zato namenil raziskovanju in iskanju optimalnega tlorisa. Pri tem sem se veliko pogovarjal s prijateljico Tjašo Klemen, arhitektko Studia Mint, ki mi je svetovala tudi z vidika statike in tehničnih možnosti prostora. Oba razmišljava dokaj podobno – iz danih okoliščin želiva vedno izvleči največ, tako v smislu funkcionalnosti kot estetike. Skupaj sva zato precej časa posvetila osnovnemu tlorisu in iskanju rešitev, ki bi bile smiselne glede na prostor in njegove omejitve. Ko je bil osnovni koncept določen, mi je Tjaša pri opremljanju pustila povsem proste roke,« o začetnih odločitvah pove Marko.
Sam tloris je zasnovan kot fluiden prostor, ki mehko prehaja med funkcijami brez strogih ločnic. Bivalno enoto so v etaži ločili od spodnjih prostorov in s premikom prejšnjega vhoda na podstrešje v del pod stopnice pridobili odprt, večji in svetlejši vhodni del. Na mestu, kjer danes stoji jedilna miza, je bil dimnik, predviden za krušno peč v kleti, ki so ga odstranili, ohranili pa so delujoči dimnik in ga subtilno vkomponirali v stene.
Dodaten izziv pri zasnovi je predstavljala konstrukcija ostrešja. V prostoru stojijo štirje stebri, ki nosijo ostrešje, zato jih je bilo treba v zasnovo premišljeno vključiti – deloma skriti oziroma vkomponirati v stene. Cilj je bil, da prostor kljub konstrukcijskim omejitvam deluje čim bolj odprto in prostorno ter da zaradi stebrov prostor ne bi vzbujal občutka utesnjenosti.
Stopnišče so ohranili v prvotni marmorni izvedbi, njegova zgornja stopnica pa je hkrati določila oziroma izravnala nivo novega tlaka v stanovanju. Da je stanovanje nekaj posebnega, je jasno že takoj, ko prestopimo njegov prag.
»Stopnišče je nekoliko drugačno od običajnega, saj že v vmesnem delu ustvari manjši predprostor za obuvanje, hkrati pa smo vanj vključili tudi del knjižnice. Od tam se stopnišče nadaljuje do višjega nivoja, kjer se na eni strani odpre dnevno-bivalni prostor, širok hodnik pa vodi proti spalnici. Ta je s hodnikom povezana z nadstandardno velikimi dvokrilnimi vrati. Kadar ni obiskov oziroma med tednom, so vrata večinoma odprta, zato spalnica pravzaprav postane podaljšek hodnika in celoten prostor deluje še bolj povezan. Ob spalnici sta še garderobna soba in kopalnica. Vrata se zato le redko zapirajo, saj je želja po čim bolj odprtem in povezanem prostoru. K občutku prostornosti dodatno pripomorejo tudi približno tri metre visoki stropi,« nam prostor podrobneje opiše lastnik.
Pri posegih so želeli ohraniti obstoječo konstrukcijo in se izogniti večjim spremembam na zunanji fasadi objekta, zato niso dodajali novih preklad ali bistveno posegali v fasadni ovoj. Namesto tega so porezali in povečali obstoječe zastekljene površine tako, da so klasična okna nadomestili s francoskimi.
V območju spalnice, hodnika in garderobe so obstoječe odprtine povezali v enovito okensko potezo, razdeljeno na tri dele. Največja zastekljena površina je namenjena hodniku, v garderobi je izvedena kot manjša lina, v spalnici pa so odprtino nekoliko povečali, da v prostor privabi še več naravne svetlobe. Umeščanju strešnih oken so se skorajda povsem izognili, z izjemo kopalnice, kjer drugih možnosti praktično ni bilo. Okno tako osvetljuje kopalnico, ob odprtih vratih pa celoten osrednji del stanovanja.
Tla pokriva lakiran hrastov parket, stene prekriva belina. Osnovna ideja je bila osnovati nevtralne temelje, na katerih je mogoče z dodatki nenehno spreminjati podobo stanovanja. Preproge, tkanine, posebni kosi pohištva in dekoracija so zato premišljeno izbrani, a hkrati dovolj prilagodljivi, da jih je mogoče prestaviti in zamenjati.
»Ko sem začel snovati stanovanje, sem si ga predstavljal nekoliko drugače, kot je videti danes. In čez pet let bo verjetno spet drugačno. Res sem želel ustvariti ambient, ki mi omogoča, da hitro spreminjam postavitev in vzdušje. Nenehne spremembe se kažejo tudi v sezonskosti. Ker sem študiral krajinsko arhitekturo, sem velik ljubitelj botanike, zato se sezonskost v stanovanju pogosto izraža tudi skozi različne cvetlične aranžmaje. Že na primer s spremembo cvetja na jedilni mizi se lahko spremeni tudi pogled na kuhinjo in celotno vzdušje prostora,« pove Marko, ki še danes, leto in pol po vselitvi, ni našel primernega mesta za nekatere slike, predvsem za tiste, za katere ni prepričan, da bodo sploh ostale. Prav v tem vidi čar stanovanja – da živi in se ves čas nekoliko spreminja. Skozi te spremembe pa tudi sam še vedno odkriva, kaj si v njem zares želi.
V stanovanju je mogoče opaziti harmonično prepletanje sodobnih kosov pohištva in starin. Za večji del predmetov je že pred vselitvijo točno vedel, kje bodo umeščeni: »Po letih načrtovanja in izvedenih gradbenih del sem komaj pričakal trenutek, ko sem prišel v prazno stanovanje in točno vedel, kje bo posamezen predmet stal. Čeprav je bil prostor še prazen, sem ga v mislih že videl opremljenega. Na primer okroglo mizo na hodniku, ki jo zagledaš takoj, ko prideš po stopnišču.«
Velika kuhinja je izdelana po meri, oko obiskovalca pa se spočije na velikem srednjem kuhinjskem otoku, ki meri 2,2 × 1,2 metra. Pri zasnovi stanovanja ni želel dodatnih shranjevalnih prostorov drugod, prav tako ne pralnega in sušilnega stroja v kopalnici. Večino funkcij je zato združil v kuhinji. V otoku so integrirane omarice, na strani, obrnjeni proti dnevnemu prostoru, pa je skrita dodatna shramba. Tudi zgornji kuhinjski elementi, ki segajo tik do stropa, služijo shranjevanju predmetov, ki jih ne uporablja pogosto. V skrajnem kotu kuhinje sta diskretno umeščena še pralni in sušilni stroj.
V njegovem odnosu do prostora je mogoče prepoznati tudi dediščino starih staršev. Ob njih je odraščal z občutkom, da lepota ni le v posameznem predmetu, temveč predvsem v tem, kako se barve, oblike in zgodbe povežejo v celotno izkušnjo. Nekaj kosov pohištva je prenesel iz prejšnjega stanovanja, a najbolj padejo v oči starine, ki imajo zanj prav posebno vrednost:
»Zelo nerad kupujem stvari samo zato, ker jih moram – tudi pri oblačilih velja, da kupim predvsem tisto, kar me pritegne. To je pravzaprav moje prvo pravilo pri t. i. triftanju, ki mi je zelo pri srcu. Imam tudi srečo, da se je v naši družini ohranilo precej stvari. Nekatere sem podedoval, denimo pianino, ki je bil poročno darilo moje stare mame, in komplet mize in stolov ‒ poročno darilo druge stare mame. Veliko je tudi prenovljenih stolov, svetil in dekorativnih predmetov, ki sem jih skozi leta našel na sejmih, spletnih straneh ali v trgovinah z rabljenimi predmeti. Številni imajo svojo zgodbo, zato sem nanje tudi čustveno navezan. Hkrati pa se mi zdi, da ambienta ne ustvarja posamezen kos, temveč predvsem celota – način, kako se vsi ti predmeti povežejo in ustvarijo določeno vzdušje.«
»Ko je bil brat prvič pri meni na obisku, se je ozrl naokoli in rekel, da se tu počuti zelo domače. Tega občutka domačnosti in varnosti sem si tudi sam najbolj želel in mislim, da mi ga je uspelo ustvariti!« še zaključi Marko.
Fotografije: osebni arhiv, Marko Klemen
