Nejc Cegnar je študent prvega letnika Naravoslovnotehniške fakultete, smer Inženirstvo materialov. Znanje s tega področja mu je v veliko pomoč pri ročnem delu, ki mu posveča veliko ljubezni in prostega časa. Nejc namreč obuja staro obrt nožarstva, njegove nože pa najdete pod znamko Cegnar Blacksmithing.
Nejc je na prvi pogled povsem običajen 20-letnik, a namesto, da bi dneve preživljal kot njegovi sovrstniki, je našel svoje poslanstvo v nožarstvu. Ljubezen do ročnega dela mu je bila praktično položena v zibelko. Že kot majhen fantič je pomagal dedku z mizarskimi projekti in se mu motal pod nogami v delavnici, starejši ko je postal, pa se je lotil tudi kakšnih manjših samostojnih projektov. Poleg tega je rad spremljal oddajo Skovano v ognju, ki ga je povabila, da se tudi sam preizkusi v nožarstvu in kovaštvu.
Njegov prvi kovaški oziroma nožarski izdelek je bil majhen taborni nož, ki morda na izgled ni bil nič posebnega, a ima za Nejca še danes poseben pomen. Ta mali nožek je namreč oznanil začetek njegove nožarske poti. »Nože izdelujem v svoji delavnici, ki je na našem vrtu pred hišo. Prvih nekaj let sem odkrival različne oblike nožev in opazoval, katere so najbolj elegantne. Od številnih oblik, ki sem jih izdeloval, sta me najbolj pritegnili dve, ki ju tudi največ uporabljam. Kljub temu pa tudi zdaj v svoj zvezek zapisujem ideje za projekte v prihodnosti,« pojasni mladenič.
Za izdelavo klasičnega kuhinjskega noža v povprečju potrebuje 8 ur, njegov doslej najbolj obsežen projekt – bodalo v rondel stilu – pa mu je vzel kar 70 ur. Čas je največkrat odvisen od velikosti in zahtev stranke, sploh če se loti izdelave po naročilu.
Proces izdelave se začne s ploščato jekleno ploščo, iz katere najprej izreže predobliko, ki jo nato s kovanjem oblikuje v končno obliko noža. Pri tem mora paziti, da jekla ne pregreje in da ne kuje, ko se material ohladi pod določeno temperaturo. Po kovanju sledi brušenje profila oziroma oblikovanje noža. Nato nož trikrat normalizira in kali. Ko je skaljen, ga čakata še dva cikla temperiranja v pečici. Vsi trije postopki – normaliziranje, kaljenje in temperiranje – vplivajo na mikrostrukturo jekla ter mu zagotavljajo ustrezno trdnost in trdoto.
Sledi grobo in nato fino brušenje rezila. Pri tem je še posebej pomembna natančna geometrija noža, saj neposredno vpliva na njegovo uporabnost in zmogljivost. Nato na nož pritrdi ročaj, katerega osnovno obliko izdela na brusilnem stroju. Sledi fino ročno brušenje, pri katerem ročaj obdela vse do granulacije 2000. Ko je ročaj končan, se posveti še peti in hrbtu noža. Oba morata biti gladka in zaobljena, saj to pripomore k udobnejši in varnejši uporabi. Na koncu rezilo rahlo segreje s fenom in ga premaže z voskom, ki nož dodatno zaščiti pred zunanjimi vplivi.
Pri izdelavi nožev ima pomembno vlogo tudi ročaj. Najraje uporablja ročaje iz stabiliziranega lesa. Gre za običajen les, ki je v vakuumski komori impregniran z epoksi smolo. S tem postane trdnejši, stabilnejši in bolj odporen proti vodi, hkrati pa ohrani naraven videz lesa. Takšen material je seveda tudi nekoliko dražji. Za izdelavo enega ročaja uporabi kos stabiliziranega lesa, katerega cena se običajno giblje med 20 in 30 evri.
»Najbolj pa me pri izbiri lesa pritegnejo pestrost in “napake” v lesu, ker tako ročaj postane bolj zanimiv. Izbiram pa ročaj za točno določen nož. Imam kose lesa, ki so mi zelo všeč, ampak jih imam na polici že več let, ker mi do zdaj niso pasali na noben nož,« nam zaupa Nejc.
Cene nožev so odvisne od izbora materialov in časa izdelave. Običajno se gibljejo med 120 in 180 evri, mali kuhinjski noži stanejo med 40 in 60 evri, zahtevnejši projekti po naročilu pa lahko presežejo tudi 250 evrov. Za zdaj je nožarstvo Nejčev hobi, a v prihodnosti si želi, da bi ga lahko preobrazil v poklic. Delo v delavnici ga namreč resnično veseli.
»Zelo rad bi šel v tujino, da bi se učil nožarstva od drugih mojstrov. Izzivi so že zastavljeni in jih je kar veliko, prvi večji izziv je narediti damaščanski nož, v prihodnosti pa želim narediti kakšno večje zgodovinsko bodalo ali meč,« pove Nejc in zaključi: »Prepoznavnost bi najraje širil prek sejmov, revij in razstav, kjer so stiki z ljudmi bolj človeški kot pri oglaševanju na družbenih omrežjih, čeprav so ta danes zelo potrebna za prepoznavnost in širjenje imena.«
