Stanovanja v ljubljanskih soseskah iz sedemdesetih let imajo pogosto kakovost, ki jo pri prenovah prehitro spregledamo: premišljene tlorise, jasne komunikacije in dobro razmerje med bivalnimi in zasebnimi prostori. Prav zato prenova ne zahteva vedno velikih rušitev in radikalnih sprememb. V stanovanju v Štepanjskem naselju je arhitektka Maruša Debevec izhajala prav iz tega – ohraniti tisto, kar že dobro deluje, in z nekaj premišljenimi posegi prostor prilagoditi novi lastnici.
Obstoječa tlorisna zasnova je ostala skoraj nespremenjena. Odstranjeni sta bili le dve manjši predelni steni, ki sta kuhinjo in dnevno sobo ločevali od hodnika. Na videz majhen poseg je bistveno spremenil občutek stanovanja. Nekdaj jasno ločeni prostori so se odprli drug proti drugemu, skozi stanovanje pa se je vzpostavil bolj tekoč prehod med vhodom, kuhinjo in dnevnim delom.
Kopalnica kot jedro stanovanja
Kopalnica je ostala na svojem prvotnem mestu med kuhinjo in dnevno sobo. Namesto da bi njen volumen dojemala kot oviro sredi na novo odprtega bivalnega prostora, ga je arhitektka uporabila kot organizacijsko jedro stanovanja. Obdala ga je s pohištvom, zasnovanim po meri, ki se kot enoten ovoj nadaljuje skozi različne prostore, njegova funkcija pa se sproti spreminja. V kuhinji postane kuhinjski niz, na hodniku prevzame vlogo shrambe, proti dnevni sobi pa skriva delovni kotiček.
Prav slednji je eden tistih majhnih arhitekturnih domislekov, ki veliko povedo o celotni prenovi. Ko ga lastnica potrebuje, se bela omarna fronta odpre in razkrije domačo pisarno s policami, delovno površino in toplim opečnatim barvnim poudarkom. Ko je delo končano, vrata preprosto zapre in delovni prostor izgine. Dnevna soba se znova umiri, bela omarna stena pa postane skoraj neopazen del arhitekture.
Takšno pohištvo ni več zgolj oprema prostora. Prevzame nalogo stene, shrambe, prehoda in povezovalnega elementa ter omogoči, da razmeroma majhno stanovanje ostane vizualno mirno, ne da bi mu zato primanjkovalo prostora za vsakdanje življenje.
Zelena kot rdeča nit
Osnova interjerja je zelo svetla in zadržana. Bele stene in velike gladke omarne površine ustvarjajo nevtralno ozadje, hrastov parket pa prostoru dodaja toplino. V to umirjeno osnovo je arhitektka vnesla olivno zeleno, ki je postala glavna barvna nit stanovanja.
Najizrazitejša je v kuhinji. Spodnji niz omaric in visoki kuhinjski element sta odeta v globok, nekoliko zamolkel odtenek zelene, medtem ko zgornje omarice ostajajo kremno bele. Zaradi tega kuhinja kljub veliki količini shranjevalnih površin ne deluje težko. Črna armatura, korito in pečica dodajo nekaj grafične ostrine, lesena tla pa jo povežejo s preostalim stanovanjem.
Ista zelena se pojavi na veliki knjižni omari v dnevni sobi in na posameznih kosih pohištva. Ni uporabljena kot dekorativni učinek, temveč kot barva, ki se skozi stanovanje ponavlja in povezuje posamezne ambiente. Med belino in zeleno se nato pojavijo manjši opečnati poudarki – na delovni površini skrite domače pisarne, na dodatkih in predvsem v kopalnici.
Majhna kopalnica kot barvni odmik
Če je večina stanovanja svetla, umirjena in zadržana, si kopalnica dovoli nekoliko več igrivosti. Nežno rožnate podolgovate keramične ploščice se povežejo s toplim opečnatim tonom omarice, velike plošče v peščenem odtenku pa barvno kompozicijo umirijo. Arhitektka jo je zasnovala kot majhno oazo, ki se od preostalega stanovanja razlikuje, vendar zaradi sorodne palete z njim ostaja povezana.
Tudi tu je oprema omejena na bistveno. Veliko okroglo ogledalo, preprost bel umivalnik in viseča omarica puščajo majhnemu prostoru dovolj zraka, premišljeno načrtovane shranjevalne površine pa skrijejo vse tisto, kar bi sicer hitro ustvarilo občutek nereda.
Manj posegov, več prostora
Posebna kakovost prenove je morda prav v tem, da se ne trudi pokazati, koliko je bilo spremenjenega. Spalnica je skoraj asketsko mirna, hodnik svetel in očiščen odvečnih elementov, pohištvo pa se pogosto zlije s stenami. Vrata in prehodi so vključeni v velike omarne površine, zato prostor kljub številnim shranjevalnim mestom ostaja odprt.
Stanovanje obenem ni brez osebnosti. Knjige, keramika, umetniška dela, rastline in drobni predmeti lastnice dobijo prostor znotraj zelo disciplinirane arhitekturne osnove. Prav v tem ravnovesju med urejenostjo in osebnim izrazom se interjer izogne občutku razstavnega prostora.
Prenova stanovanja v Štepanjskem naselju tako pokaže, da kakovostnega doma ne ustvarja nujno število porušenih sten. Včasih je pomembneje prepoznati, kaj v obstoječem prostoru že deluje, in poiskati eno dobro potezo, ki vse drugo postavi na svoje mesto. Tukaj je to pohištveni ovoj okoli kopalniškega jedra – na videz preprost element, ki poveže kuhinjo, hodnik in dnevno sobo ter stanovanju omogoči, da se prilagaja vsakdanjim potrebam svoje lastnice.
Arhitektura in interjer: Maruša Debevec
