V srcu Gorenjske, na strmi brežini, kjer se travniki prepletajo z gozdom, stoji skorajda pravljična hiša, ki je rezultat zglednega povezovanja arhitekturne in krajinske ureditve. Hišo je arhitekt Matej Gašperič položil v teren, krajinska arhitektka Sara Peternel pa je okoli nje ustvarila vrt, ki je na prvi pogled morda videti divji, a je v resnici natančno premišljen. Vsaka rastlina ima svoje mesto, vsak kotiček svojo namembnost. Vrtu kraljuje prekrasen plavalni ribnik, čez katerega po mostičku dostopamo do hiše. Skupaj z vkopano savno in zelenjem ustvarja celovito podobo vrta, ki se organsko vrašča v okoliško naravo.
V primeru te hiške se je skoraj nemogoče znebiti občutka, da je narava sama izbrala mesto za hišo. Obdana z gozdom in cvetočimi travniki stoji na sončni legi, ki odpira poglede v zeleno krajino. Toda njena današnja podoba je plod vzajemnega sodelovanja vseh vpletenih in temeljitega premisleka. Preden je parcela postala vrt, je bila strma travnata brežina z manjšo leseno lopo in starimi drevesi, ki so jih s premišljenim načrtovanjem vrta in objekta uspeli ohraniti.
Hiša, položena v brežino
Največji izziv pri načrtovanju posegov je predstavljala strma brežina, v katero se objekt umešča. Hkrati pa je imela nekaj izjemnih kvalitet: bila je dobro osončena, lepo orientirana in je ponujala veličastne razglede. Sam teren je tako narekoval zasnovo dolge hiše, položene na kamnit podstavek.
Pri projektu ni šlo za to, da bi teren izravnali in nato nanj postavili objekt. Nasprotno – arhitekturo so prilagodili obstoječim značilnostim parcele. Hišo so umestili med drevesa, pri čemer so posebno pozornost namenili njihovim koreninskim sistemom. Tudi višinske kote niso bile samoumevne.
Brežino za hišo so utrdili z večjim opornim zidom, ki se nadaljuje v vkopani objekt – savno, zasnovano kot nekakšna sodobna zemljanka. Kamniti elementi se pojavljajo tudi na hiši, savni in poteh ter tako povezujejo arhitekturo z značajem prostora.
Do vhoda po mostičku
Eden najbolj prepoznavnih elementov projekta je zagotovo mostiček, ki obiskovalca do vhoda ne vodi mimo ribnika, temveč kar čez njega. Naročnika sta si želela sonaravni plavalni ribnik, arhitektova umestitev hiše na brežino pa je zahtevala precej ustvarjalnega razmišljanja.
Med več različnimi možnostmi se je rodila najbolj nenavadna – dostop do hiše naj bi potekal preko ribnika. Naročnika sta jo sprejela, krajinska arhitektka Sara Peternel pa je mostiček oblikovala kot sodobno interpretacijo japonskega mostu. Namesto klasične polkrožne oblike je vnesla značilen zalom oziroma spremembo smeri, ki poti doda dinamiko in obiskovalca pripelje do vhoda.
Masivna betonska konstrukcija je na robovih zožena, zato kljub svoji teži deluje presenetljivo lahkotno. Uporabljen je štokan beton, ki je na površini dovolj hrapav, da po njem ne drsi.
Vrt z »divjo dušo«
Če bi morali temu vrtu pripisati samo eno značilnost, bi bila to nedvomno njegova divjost. Toda ne gre za divjost v smislu zapuščenosti. Prav nasprotno. Vrt je razmršen, plastovit in na videz spontan, vendar je vsak njegov element natančno umeščen in premišljen.
»Divja duša tega vrta izhaja tudi iz lastnikov,« pojasni Sara Peternel. Lastnika svoje dneve rada preživljata v naravi in veliko potujeta, zato sta si želela vrt, ki ne bo popolnoma urejen po pravilih klasičnega vrtnarstva, temveč bo imel nekaj nepredvidljivosti in značaj.
Namesto strogo oblikovanih živih mej in geometrično obrezanih grmovnic so zato izbrali trajnice, pokrovne rastline, trave in grmovnice, ki lahko rastejo bolj sproščeno. Zasaditev je plastena in gosta. Celo morebitni plevel se v takšni množici rastlin lažje izgubi.
Pomemben del zgodbe je tudi prehod med vrtom in okoliško naravo. Na robu parcele se travniška zasaditev skoraj neopazno nadaljuje v okoliške travnike. Lastnica na travniku dodaja tudi semena medovitih cvetlic, s čimer vrt postaja privlačen za čebele in druge opraševalce.
Zasaditev, ki se spreminja z letnimi časi
Krajinska arhitektka je zasaditev zasnovala tako, da se njena podoba skozi leto spreminja. Pomlad se začne s tulipani, kamasijami in okrasnimi luki. Sledijo cvetoči rododendroni, ki se dobro vključijo tudi v bolj senčne dele vrta. Poleti pridejo na vrsto hortenzije, trajnice in okrasne trave, ob bivalni terasi pa mešana greda z zelišči, dišavnicami, jagodami in žajbljem. Jeseni vrt prevzamejo topli rumeni in oranžni toni okoliških dreves, pozimi pa njegovo strukturo ohranjajo zanimivo zimzeleni rododendroni, grmovnice in trajnice.
Svoje mesto imajo tudi vrtnice. Ena od njih že od začetka raste ob savni, kjer je bila zanjo predvidena posebna odprtina v dvignjeni terasi. Korenine imajo stik z zemljo, rastlina pa lahko preraste leseno konstrukcijo in ustvari zeleno kuliso, ki savni zagotavlja dodatno zasebnost.
Ribnik kot srce vrta
Glavnino načrtovanja je predstavljala prav arhitektura vrta – odnosi med posameznimi elementi, višinske razlike, poti, terase in njihove povezave. Ob prihodu pogled najprej pritegne plavalni ribnik. A ta ni klasičen bazen, temveč sonaravni biotop, sestavljen iz plavalnega in rastlinskega dela. Tudi nenavadna oblika ribnika ni naključna. Njegovi lomljeni robovi sledijo arhitekturi in terenu – na eni strani savni, na drugi opornemu zidu, ki varuje obstoječo češnjo.
Rastlinski del je zasajen z lokvanji in drugimi vodnimi rastlinami, robove pa dopolnjujejo perunike. Biotop ima tudi svoje prebivalce – žabe in celo belouško, ki jo lastnika že skoraj štejeta za stalno obiskovalko.
Dve terasi, dva obraza vrta
Hiša ima dve glavni zunanji bivalni površini, ki imata vsaka svoj značaj. Južna terasa je bolj sončna in povezana z vhodnim delom ter pogledom na vrt. Druga, severno orientirana terasa je neposredni podaljšek bivalnega prostora in poleti ponuja prijetno senco. Poseben prostor za druženje je nastal še ob savni. Teraso so dvignili na ustrezno višino in jo oblikovali kot manjši zunanji dnevni prostor s kuriščem.
Poseben značaj vrtu pa dajejo detajli, ki sta jih lastnika skozi čas umestila v zelenje. Sta namreč strastna popotnika in iz svojih potovanj prinašata majhne predmete, ki najdejo svoje mesto na vrtu. Med rastlinami in kamni tako najdemo različne živalske figure, stare posode in druge spominke – od rakcev do nilskih konjev in želvic. In prav zato je ta vrt več kot le ureditev okolice hiše. Je nadaljevanje arhitekture, vendar tudi prostor, ki bo z leti spreminjal svojo podobo.
Krajinska arhitektura: Sara Peternel
