Vrt, ki ga je arhitektka načrtovala za svoje starše

Ko sta se zakonca Tavčar preselila v novo hišo v bližini Kranja, je bilo treba urediti tudi vrt. Za pomoč sta prosila kar hčerko Saro, ki je takrat obiskovala šele prvi letnik študija krajinske arhitekture. Danes se Sara Peternel lahko pohvali s številnimi imenitno oblikovanimi vrtovi, a prvi ji je še vedno zelo pri srcu.

0

Vrt je dozorel, razrasel, negovan z ljubeznijo in poln kotičkov za domače. V nasprotju z vrtom, ki so ga imeli ob stari hiši, kjer ni bilo povezave z zunanjostjo, piše čisto drugačno zgodbo.  

»Tukaj je bila želja, da se bo vrt uporabljal, da bo bivalen. Zato so tudi zelo velika panoramska vrata iz dnevne sobe na teraso, terasa je tudi zelo velika in je praktično dnevna soba na prostem, ki jo zelo veliko uporabljamo. Moja starša, pa tudi mi, ko pridemo, jaz s svojimi sestrami in svojimi otroci. Tako, da vrt živi,« začne pogovor z nami Sara Peternel.

Vrt obdaja hišo z vseh strani, skupna površina okolice je 645 kvadratnih metrov, samega vrta pa je približno polovico te površine. Njegovo zasaditev je v veliki meri predlagala tudi Sarina mama, ki si je želela, da bi bil vrt neformalen, brez pretiranih ravnih linij, ampak bolj mehkoben, divji in igriv.

»Vhod je zimzelen, zato da ni pusto, da ni golo. Tako, da so tam različni pierisi, evonimusi, božje drevce, borovčki, te pritlikave ciprese in take zadeve. V vrtu je bila pa želja, da se bo dogajalo z barvami listja, jesenskimi barvami in z različnimi teksturami. Imamo rdečelistne javorje, ki imajo vedno to rdečo barvo. Cedre imajo modrikaste odtenke. Vrt je poln barv,« pravi Sara.

Tako kot na večini vrtov tudi na vrtu družine Tavčar ne manjka zelenjavna greda.

Pa ne samo barv, poln je tudi kotičkov, kjer lahko njena starša posedata in preživljata svoj prosti čas.

»Imava eno »plažo«, ki je fina za spomladi in jeseni, ko je veliko sonca. Potem kotiček za branje knjig, klopco, kamor grem zjutraj sedet … Jaz sem neskončno rada na tem vrtu, meni je to… ‘sanctuary’ (angl. svetišče, op. a.),«  opisuje Meta Tavčar in doda, da je bilo treba v vseh teh kotičkih zagotoviti tudi zasebnost.  

Slednjo so dosegli tako z ograjo, ki jo obraščata vinika in bršljan, kot s številnimi grmi. Med njimi je več vednozelenih, ki ustvarjajo prepreko proti sosednjim hišam. Izbrali so takšno drevnino, ki ima različno obarvano listje in se hkrati spreminja skozi letne čase. Za trajno zelenilo poskrbijo različni iglavci. Osrednji del zasaditve pa je elipsasto oblikovana »plaža«, h kateri je prilepljena lesena terasa.

»Na začetku smo trajnice izbirali glede na to, kakšne so bile v prvem vrtu, ker tam smo že imeli eno izkušnjo, kaj se obnese, kaj se ne obnese. Potem naprej sem si pa želela, da bi bile malo bolj homogene saditve; pod rdečelistno bukvijo imamo nasad host, ven gledajo cvetovi alijumov, čebul. Drugače imava pa midve z mami tukaj eksperimentalno gredo trajnic, kjer stalno menjava trajnice in rastline, kjer preizkušam kombinacije, ki jih potem, denimo, predlagam svojim strankam. Ta vrt je moj zabavni poligon, ker pač nimam svojega vrta in potem lahko tukaj s svojo mami malo debatirava in se malo igrava,« zaključuje arhitektka.

Fotografije: Sara Peternel, Mateja Košir

Prejšnji članekSimpozij “Interier kot sestavni del arhitekture in družbe ter njegova prihodnost”
Naslednji članekAmbienti – 12. sezona, 9. oddaja
blank
V televizijski oddaji Ambienti se pogovarjamo o lepih prostorih, zanimivih detajlih, navdihujočih vrtovih in sodobnih tehnologijah gradnje.

PUSTITE KOMENTAR

Vpišite svoj komentar
Vpišite svoje ime

VARNOSTNA KODA *