Alja Horvat je mlada grafična oblikovalka in ilustratorka, ki se je s svojim delom že pred časom uveljavila tudi zunaj slovenskih meja. S partnerjem Nikom sta se po prenovi staro meščanskega stanovanja odločila za nakup hiše iz leta 1929, ki je bila zaradi dozidav in sprememb skorajda neprepoznavna, zdaj pa po zaslugi mladega para dobiva svojo prvotno dušo in umetniški karakter.
Alji in Niku prenove niso tuje, še pred prenovo staromeščanskega stanovanja sta namreč prenovila že eno hišo, a sta jo, ker ju je življenje vleklo v središče mesta, prodala. Tudi od stanovanja, ki je po njuni zaslugi doživelo temeljito umetniško preobrazbo, sta se poslovila s težkim srcem.
»Najbolj naju je prepričala lokacija. Sicer sem imela seznam želja glede hiše in ta jih je kar nekaj izpolnjevala. Na tej lokaciji se hiše zelo redko prodajajo, zato tudi ne moreš biti preveč izbirčen. Sama sem si sicer želela hišo v secesijskem slogu, saj sva pred tem živela v staromeščanskem stanovanju v podobnem duhu. Na koncu sva se vseeno odločila, da si hišo ogledava, čeprav mi njen stil ni bil najbolj blizu – vendar je v vseh drugih pogledih ustrezala. Na koncu me je najbolj prepričala pohodna ravna streha z izjemnim razgledom na Piramido, Pohorje in Urbana, pa tudi visoki stropi v pritličju,« o hiši z letnico 1929 pove Alja in ob tem doda, da je bil objekt sprva modernističen, a je zaradi preureditve in dozidav v 70. letih minulega stoletja povsem izgubil prvotno podobo. Tako od originalnega stanja ni ostalo praktično nič.
Kot navede Alja, se v objektu zrcali le še malo zgodovine. Edini originalni element je namreč ograja, ki sta jo pred kratkim temeljito očistila rastlinja in plevela. Tudi sicer grafično oblikovalko in ilustratorko v zadnjem času zaposluje vprašanje o tem, ali črpati navdih za obnovo iz zgodovine objekta ali lastnega sodobnega izraza:
»Definitivno želim v hišo vnesti svoj lasten izraz, saj tudi sama oblikujem pohištvo in tekstil. Ker pa je bila hiša v 70. letih popolnoma preoblikovana, se mi pogosto poraja vprašanje, v kolikšni meri se sploh vračati k njenemu originalnemu izvoru. Na primer, originalna hiša je bila za približno 100 m2 manjša, kot je trenutno, prav tako ni imela balkonov, trenutne okenske odprtine so čisto drugačne, kot so bile v originalu, itd.«
Prav zaradi kompleksnosti objekta, prenova zahteva postopen proces z nemalo premori, ki so namenjeni temeljitemu premisleku o nadaljnjih korakih. Kot pojasni Alja, pri tem ne želita prehitevati. Za začetek bi rada v hiši nekaj mesecev živela že zato, da začutita, kaj si od nje sploh želita, preden sprejmeta odločitve o večjih posegih. Celovita prenova bo zato rezultat temeljitega premisleka pri oblikovanju prostora, tako da bo končni rezultat res odražal njun stil in način življenja.
Najbolj zahteven del prenove je namreč še pred njima, vključno z novimi inštalacijami in prilagoditvijo tlorisov ter odstranjevanjem tlakov, da usklajevanja vseh izvajalcev sploh ne omenjamo. Ker gre za precej velik objekt – hiša obsega klet, pritličje, prvo nadstropje in manjšo mansardo z izhodom na pohodno streho – bo potrebno veliko organizacije, prilagajanja in potrpežljivosti, kar se dobro zavedata tudi Alja in Niko.
Velika kreativka pa se je posvetila tudi oblikovanju unikatnih kosov za interjer novega doma. Eden izmed njih je fotelj, navdihnjen s štiriperesno deteljico, ki deluje kot podaljšek njenega ilustratorskega sveta:
»Proces se vedno začne v moji glavi – ideja običajno pride spontano. Sledi hitra skica, nato 3D modeliranje v Blenderju, na koncu pa še ilustracija. Odkar oblikujem tudi pohištvo in objekte, še bolj verjamem, da vsaka ilustracija ne sodi na vsak kos. Veliko je odvisno od oblike objekta – kakšni motivi, barve, teksture in oblike mu ustrezajo. Zato za vsak kos ustvarim tudi unikatno, njemu prilagojeno ilustracijo. Redkokdaj se zgodi, da to isto ilustracijo nato uporabim še na kakšnem drugem kosu, ni pa izključeno.«
Vsak kos se ponaša s svojo lastno zgodbo, ki se navezuje na obliko pohištva in ilustracijo. Pri fotelju v obliki štiriperesne deteljice se je naslonila na spomine iz otroštva, ko je kot majhna deklica skupaj s prijatelji iz vrtca po travniku iskala štiriperesne deteljice, ki prinašajo srečo. »Ta čudovit spomin mi je ostal zelo blizu in sem ga želela prenesti v sam kos,« pojasnjuje.
Prototip fotelja je trenutno v fazi izdelave, njegovo izvedbo pa je prepustila podjetju, ki se ukvarja z izdelavo ‘custom made’ kosov pohištva. Kot doda, jim povsem zaupa, da bo kos na koncu izgledal tako kot na renderju, ki služi kot izhodišče za izdelavo.
Aljin ilustrativni in grafični slog prepoznamo predvsem na ilustracijah, pa tudi v modnih kosih, prenova pa jo je spodbudila, da se loti tudi oblikovanja pohištvenih kosov. Kot pove, ji to, da lahko sodeluje tako pri oblikovanju kosov kot pri ilustraciji, omogoča, da zgodbo predstavi veliko bolj celostno.
»Del zgodbe povem skozi obliko pohištva, drugi del pa skozi ilustracijo. Oblikovanje pohištva je bil zame manjkajoči košček in zdaj se kot oblikovalka počutim precej bolj izpopolnjeno. Že od nekdaj sem si želela oblikovati tudi pohištvo in sodelovati pri oblikovanju produktov od začetka do konca – pa se nikoli nekako nisem upala podati na to pot,« pojasni oblikovalka in ilustratorka, a če je mnogim precej lažje ustvarjati interjerje za druge kot lasten dom, ima Alja popolnoma drugačne izkušnje: »Zase oblikujem lažje, ker ni zunanjih pričakovanj. Seveda imam tudi do sebe določene standarde, vendar je občutek drugačen. Pri delu za naročnike želiš, da so vsi vpleteni zadovoljni, zato je tudi odgovornost večja. Vendar zelo rada sodelujem z drugimi znamkami in naročniki, saj se ideje prepletajo – in prav takrat pogosto nastanejo najboljši projekti in izdelki.«
Naslovna fotografija: Barcaffe (Atlantic Grupa)
