Vrt zakoncev Milošič se skozi desetletja nenehno spreminja in raste z njima. V štirih desetletjih je postal živ bivalni prostor – razširjena dnevna soba na prostem, atelje, zatočišče za umik v tišino in mreža raznolikih kotičkov, med njimi tudi takšnih z razgledom na dolino.
»Najin vrt ima dolgo brado,« razkriva Marija Mir Milošič. Leta 1986, ko sta z možem Francem Milošičem – ki se predstavlja kot Miloš – kupila parcelo, sta z ljubeznijo do rastlin in strastjo do dela z lesom začela dodajati vedno nove plasti.
Marija pripoveduje: »Vrtna ureditev je začela nastajati spontano. Iz potaknjencev in podarjenih sadik, ki so postopoma pokrile gredice okoli hiše. Prve rastline so imele vsaka svojo zgodbo in svoje – takrat še ne povsem botanično – ime: hortenzija tete Tilike, lilija tete Anice, ki je bila v resnici bradata perunika.« Te rastline niso bile zgolj okras, temveč nosilke družinskih vezi in spominov.
Teren narekuje pripoved
Hiša, ki sta jo Marija in Miloš zgradila, je zasnovana praktično in odprto ter se naravno nadaljuje v vrt. Dostopi so urejeni tako, da hiše ni treba prehajati – okoli nje se lahko sprehajata in ostajata v stiku z živim rastlinskim prostorom. »Zunanjost je čisti podaljšek notranjosti,« pove Miloš, »in večji del našega stanovanja je tu na travi.«
Že zgodaj sta razmišljala o tem, kako bo hiša delovala v jeseni življenja. Zato sta v predvrtu na klančini z razgledom uredila dva dostopa: stopnice in položno pot, primerno tudi za invalidski voziček.
Za hišo se zgodba odpre v celoti – teren se polagoma vzpenja, onadva pa sta ga preoblikovala v zelene prostore, povezane s potmi in stopnicami. »Pogosto vidimo, da ljudje teren izravnajo in ga potem na novo zasadijo. Midva sva naredila obratno – vrt sva zgradila iz pokrajine, ne čeznjo,« pravi Miloš. Nastal je preplet kotičkov z različnimi mikroklimami, razgledi in povabili – tudi takšnimi za branje in mir.
Rastline z rodovnikom
Rastline in gredice so v veliki meri Marijina domena. V zgodnji pomladi obiskovalca pozdravljajo azaleje, rododendroni in kamelije, kasneje prevzamejo primat vrtnice, nato trajnice in trave, ki ohranjajo živost tudi v poznejših letnih časih.
Marija je slavistka in to se na vrtu pozna tudi v izbiri rastlin. Kamelije so ji posebej pri srcu zaradi povezave z Aleksandrom Dumasom in romanom Dama s kamelijami. Vidno mesto imajo vrtnice profesorja Matjaža Kmecla, njenega nekdanjega profesorja na filozofski fakulteti – sorti Prešeren in Trubar.
Na vrtu rastejo tudi lataste hortenzije, ki so lepe celo zimo, ne le jeseni.
Tudi drevnine so skrbno izbrane in posajene tako, da ima vsaka dovolj prostora za rast. Med njimi ima posebno mesto lagerstremija. »Nekoč so iz debel lagerstremije izdelovali čolne,« pripoveduje Marija in z nasmehom doda: »Če bova dolgo živela in bo dovolj zrasla, bo mož morda nekoč iz nje naredil ladjo.«
Uta za samoto in druženje
Vse, kar nosi sledi lesa in kamna, je delo Miloševih rok. Najbolj pravljičen del vrta se razkrije ob njegovem robu – tam stoji vrtna uta. »Že kot otrok sem vedel, da si želim miren kotiček, kjer me nihče ne moti – in kjer jaz ne motim nikogar,« pravi Miloš. Izbrana oblika – šesterokotnik – mu je naravno privlačna geometrijska forma.
Strešna polja ute nosijo simboliko štirih praelementov: vode, ognja, zraka in zemlje, dopolnjena z motivi flore in favne ter silhueto družine na čelnem zatrepu. V notranjosti izstopa lestenec s šestimi zmaji, ki ga je Miloš zasnoval na sinovo željo. Vsak detajl kaže, da uta ni le prostor umika, temveč intimna, simbolno bogata struktura, prepletena z družinsko zgodbo.
Rdeč šepet, ki povezuje
Marija v sebi nosi slikarsko nit že od otroštva. Dedek, ljubiteljski slikar, ji je zgodaj odprl pogled v svet barv, ki jih danes znova vrača na platno. Njen občutek za barvo se razlije tudi po vrtu, kjer vse povezuje temno rdeč odtenek. Pojavlja se na stebrih terase, okenskih okvirih, kosih pohištva in ptičji hišici – kot zadržan, skoraj šepetajoč poudarek, ki nežno vodi pogled z enega kotička na drugega.
Medtem ko Marija slika, Miloš piše ali dela z lesom. Po skoraj štirih desetletjih novinarstva pri Delu zdaj raziskuje sodobno slovensko poezijo in ustvarja tudi lastne verze. Zanj mora biti vse – od pesmi do vrtnih izdelkov – uporabno, zato vedno snuje nove načrte. »Mnogo bolje je umreti z neuresničenimi načrti kot od dolgčasa,« pravi, medtem ko pogleduje po vrtu in razmišlja o novih detajlih.
Vrt kot odnosni prostor
Marija in Miloš sta skupaj že od gimnazijskih let. Ko ju vprašajo, ali vrt prispeva k njuni harmoniji, Marija odkrito pove: »Najina zveza ni idealna. Idealnih parov je zelo malo. Treba je veliko potrpežljivosti in skupnega ustvarjanja.«
Kljub temu sta zadovoljna – imata tri otroke in tri vnuke. Miloš k temu doda: »Imava pa tudi vrt s svojimi kotički, kjer se lahko skriješ, če kar koli ni v redu, in potem počasi greš v drugega, tretjega in naposled se tam na koncu znova srečava in je spet vse v redu.«
V tem tihem prehajanju med zelenjem vrt postane dih med njima, ki ju znova poveže.
Fotografije: Jasna Amalija Marin, Marija in Franc Milošič
