Razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst., ki jo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) odpirajo v četrtek, 21. maja, ob 18. uri predstavlja delo arhitektke in industrijske oblikovalke Bibe Bertok, ene ključnih avtoric slovenskega sistemskega pohištva.
Funkcionalnost, oblika, proizvodno-tehnološke zahteve, tržna uspešnost in humanost bivanja so temeljni poudarki, ki si jih je Biba Bertok dosledno zastavljala v svojem načrtovalskem delu. V svoji profesionalni karieri je zasnovala več kot štirideset pohištvenih sistemov, večinoma namenjenih serijski proizvodnji. Razstava v MAO se osredotoča na izbrana dela iz njenega obsežnega opusa, med katerimi je del gradiva MAO nedavno pridobil v svojo zbirko.
Humanost bivanja in sistemski pristop
Biba Bertok je oblikovanje razumela kot pomemben del vsakega proizvoda in kot eno ključnih orodij za izboljšanje kakovosti bivanja. Njeni pohištveni sistemi so bili premišljeni odgovori na konkretne prostorske razmere, potrebe uporabnikov in pogoje industrijske proizvodnje. V središče svojega dela je postavljala humanost bivanja, zlasti vprašanje, kako v omejenem prostoru ustvariti kakovostno, funkcionalno in prijetno življenjsko okolje. To je dosegala z modularnostjo, s premišljeno sistemizacijo elementov ter z občutkom za barvo, tekstil in detajl. Njeno pohištvo ni narekovalo načina življenja, temveč je omogočalo raznolike načine uporabe in prilagajanja prostoru.
Inovacije, razvoj in kontekst pohištvene industrije
Svoje izhodišče za načrtovanje je oblikovala že v Alplesu, kjer je s prvim pohištvom za predsobe postavila temelje sistemskemu pristopu. Ključno razvojno okolje je kasneje našla v Centru za oblikovanje Slovenijalesa, v katerem so njene rešitve skoraj vsako leto prehajale v serijsko proizvodnjo in pomembno zaznamovale domačo pohištveno industrijo. Med njimi posebej izstopa program Manta, ena največjih jugoslovanskih pohištvenih uspešnic, ter program Plima, pri katerem je pokazala izrazit posluh za razmerje med detajlom, uporabnostjo, trajnostnim pristopom in celoto. Pomemben del njenega opusa predstavljajo tudi inovacije na konstrukcijski ravni, med drugim patentiran sklop za povezovanje ploskovnih elementov sestavljivega pohištva.
Vprašanje vidnosti ženskega dela
Razstava odpira tudi vprašanje, zakaj so prakse, ki so bistveno oblikovale vsakdanje bivalno okolje, pogosto ostale zunaj osrednjih zgodovin oblikovanja, ter premislek o oblikovanju kot pogosto spregledani praksi, ki praviloma ne temelji na avtorsko izpostavljenih posameznih kosih, temveč na sistemskem izboljševanju pogojev bivanja.
Čeprav je bila Biba Bertok najbolj prepoznavna po – kot je zapisala – »ljubkem majhnem elementu«, otroški posteljici Nataša, so za razumevanje njenega dela ključni prav pohištveni sistemi, ki so zaznamovali večino stanovanj jugoslovanskih blokovskih naselij, a ostajajo zunaj dominantnega kanona. Njena profesionalna pot obenem razkriva ovire, s katerimi so se soočale oblikovalke v industriji. Ob vstopu v pohištveno industrijo konec šestdesetih je po prijavi na razpis za mesto oblikovalca v Alplesu, ki je prednost pri zaposlovanju dajala moškim arhitektom, odgovor prejela šele po šestih mesecih. V tem času se je v pol leta zaposlilo in nato od tam odšlo kar pet arhitektov; kot šesto, ko pravzaprav niso imeli več izbire, so se vendarle odločili za zaposlitev ženske arhitektke. Podjetju se je vključitev oblikovalke v proizvodnjo kmalu obrestovala, saj je prav njeno delo odločilno prispevalo k prehodu podjetja iz podizvajalske proizvodnje v razvoj lastnih avtorskih programov.
Razstava kot povabilo k nadaljnjemu raziskovanju
Razstava delo Bibe Bertok obravnava kot odprto raziskovalno polje terodpira prostor za nadaljnje raziskovanje, dopolnitve in nove interpretacije. Z izbranim gradivom osvetljuje opus, ki je pomembno zaznamoval razvoj slovenskega in jugoslovanskega sistemskega pohištva, hkrati pa odpira širša vprašanja o razmerju med oblikovanjem, industrijo in kulturo bivanja.
Razstava bo na ogled do 8. novembra 2026. Vabljeni!
