Olga Šajt in Robi Habjanič sta na tisoč kvadratnih metrih ustvarila vrt, kjer se barvite rastline, les, kamen in stare opeke zlivajo v presenetljivo harmonično celoto.
V Borecih, sredi prleške ravnine, se odpre vrt, ki ga ni mogoče prehoditi z naglico. Zakonca Šajt-Habjanič sta ga leta oblikovala kot odprt pogovor med dvema temperamentoma: Olga z odločnostjo ter občutkom za barve in rastlinske kombinacije, Robi pa s tehnično natančnostjo, ki vsako stvar najprej postavi v načrt. Pri Ambientih smo ta vrt obiskali že leta 2017. Vrnili smo se letos pomladi in našli prostor, ki je v vmesnih letih dobil dve novi srci: zimski vrt in letno kuhinjo.
Olga je deset let pridno varčevala za sanjski avto. Ko je ugotovila, da bi za vozilo odštela bistveno preveč, se je odločila drugače. Izbrala je zimski vrt. »V njem se zadržujem čisto vsak dan,« pravi lastnica. »Dejansko smo ga potegnili v vrt, tako da imam občutek, da sedim v vrtu.«
Letna kuhinja, ki je najprej dobila streho
Tudi Robi je imel svojo tiho željo, da bi nekega dne vrt dobil letno kuhinjo. Vendar je odlašal z načrtom. Potem ga je nekega dne Olga presenetila. »Prišla je domov in rekla: dobila sem denar od zavarovalnice in vem, da hočeš letno kuhinjo. Če želiš, da prispevam k tvojemu projektu, je edini pogoj, da začneš delati takoj.«
Robi, strojnik, ki se vsakega projekta običajno loti natančno in po vnaprej izdelanem načrtu, je prvič v karieri delal drugače – z eno drzno, a premišljeno potezo, ki je obrnila ustaljeni vrstni red gradnje. Najprej je postavil streho, šele nato začel graditi od spodaj navzgor. To ni bila improvizacija, temveč premišljena odločitev. Bila je že jesen, streha pa je omogočila, da se delo kljub vremenu ni ustavilo.
Letna kuhinja je nastajala skoraj leto dni. Čeprav je Robi začel brez klasičnega načrta, je med gradnjo premišljeno dodelal vsak ključni detajl – od vodovoda in elektrike do izbire plinskega žara in razporeditve prostora. Ves čas pa se je prilagajal tudi obstoječemu vrtu. »Moral sem ohraniti plazečo hortenzijo, čeprav sem jo sprva nameraval odstraniti, da bi lahko razširil šank,« se nasmehne Robi. »Pa je Olga rekla: ne, hortenzija mora ostati. Tako sta ostali hortenzija in vinska trta, ki poleti prostor prijetno zasenči.«
Staro okno s posebnim odsevom
V letni kuhinji prevladujeta kamen in les, med vsemi detajli pa pogled najhitreje obstane na več kot sto let starem oknu s polkni. Nastalo je povsem nepričakovano. »Zmanjkalo mi je kamenja za zidanje in sem moral najti rešitev, kako zapolniti ta del stene,« pripoveduje Robi.
Kar je bilo sprva improvizacija, je postalo eden najbolj prepoznavnih elementov prostora. Z ogledali, vstavljenimi v staro okno, je prostor optično povečal, vanj pa ujel še odseve svetlobe in vrta. Celota deluje skoraj mediteransko, mehko in domače. Tudi svetila, ki jih je izbrala Olga, niso le dekoracija, temveč pomemben del ambienta.
Poseben značaj prostoru dajejo tudi izbočeni leseni predalniki z rustikalnim pridihom. Njihova zgodba se je začela na podstrešju, kjer je Robi več let hranil lipove hlode, ne da bi zares vedel, kaj bo nekoč nastalo iz njih. Danes so prav ti kosi lesa postali eden najbolj toplih elementov letne kuhinje.
Jelen, košuta, šahovnica in visoka greda
Sprehod po zelenem ambientu hitro razkrije, da so ideje lastnikov raznolike in premišljeno vpete v prostor. Jelen in košuta, ki varujeta zelenjavni vrt pred srnami, igriva šahovnica s figurami iz matic in vijakov ter ptice v gnezdu iz žice in starega orodja – vse to in še več je oblikoval Robi, ki je vrtu dodal umetniško podobo. »To sem od nekdaj rad počel in vsakokrat, ko najdem kakšno novo idejo, jo vkomponiramo v naš vrt.«
Tu so še krogle, sestavljene iz različnih odpadnih materialov. Zadnja, največja, je nastala iz odsluženih ležajev in strojnih delov – tihi spomenik temu, kar je drugod odsluženo.
Tudi na zelenjavnem vrtu sta lastnika uvedla nekaj novosti. Sezidala sta visoko gredo iz stare opeke. Olga je bila – kot sama pove – »podavač«: mešala je malto in pripravljala material, da je Robi lahko zidal.
Na vrtu stojita tudi dva rastlinjaka, kjer uporabljajo zastirko iz slame, zunaj pa Olga posega tudi po ovčji volni, ki jo največkrat razporedi okrog bučk. »Naredi lepo podlago, da so buče na čistem, zadržuje vlago, pa tudi upam, da polži tako ne lezejo,« razloži. Družina je z zelenjavo, ki jo prideluje, danes praktično samooskrbna.
Barvite rastline in visoka greda iz starih opek
Unikatnost in občutek za kompozicijo se v Borecih nadaljujeta tudi v zasaditvah, kjer pride do izraza Olgin občutek za barve, kontraste in sezonske prehode. Spomladi prostor odprejo klematisi, rododendroni in azaleje. Poleti in jeseni jih nadomestijo javorji in hortenzije, ki skrbijo za barvne poudarke, medtem ko hoste, hojhere in praproti od pomladi do pozne jeseni ustvarjajo mehko podlago vrta.
Vrt tudi po dveh desetletjih ohranja svojo izhodiščno zasnovo. Razpira se v dveh etažah in se naravno navezuje na gozd v močvirju, ki deluje kot njegovo nadaljevanje. Olga poseže le tam, kjer se pojavi praznina, sicer pa vrt pusti, da raste v svojem ritmu. »Ko sem bila mlada, sem imela po službi še veliko energije, da sem vse postorila,« pravi. »Zdaj delam bolj počasi, sproti, po občutku.« Svetloba se čez dan premika med krošnjami, sencami in kamnitimi potmi, vrt pa vsakič pokaže nekoliko drugačen obraz. In prav v tem ritmu se dan v Borecih začne in tudi konča.
Fotografije: Jasna Amalija Marin
