Na prvi pogled je bila hiša v okolici vasi Komen na Krasu vse prej kot sanjski dom. Zapuščeno in obraščeno jo je že dodobra načel čas, ko jo je zagledal mlad par. Lara in Gal – eden prihaja iz Gorenjske, drugi iz Dolenjske ‒ sta v obraščeni hišici prepoznala nekaj drugega kot velik strošek. V njej sta videla vizijo svojega prvega doma, zato sta zavihala rokave in se kar sama lotila prenove.
Lara in Gal sta med zapuščenimi zidovi in z rastjem obraslim vrtom skoraj 200 let stare hiše prepoznala potencial. Priložnost, da si kot mlada človeka ustvarita dom po svoji meri, obenem pa ohranita značaj stare kraške hiše. V današnjem svetu, ob vrtoglavih cenah nepremičnin, morajo mladi iskati inovativne rešitve za snovanje prvega lastniškega doma.
»To je bil za naju nekakšen jackpot,« povesta študenta, ki se že od nekdaj navdušujeta nad prenovami. Lara sicer študira pravo za management, Gal je gradbeni inženir. Eden prihaja iz Gorenjske, drugi iz Dolenjske, svojo skupno zgodbo pa sta začela na Primorskem. Zdaj jo nadaljujeta še nekoliko bolj proti kraškemu robu. »Skoraj vse regije bova prešla,« se pošalita.
Na hiško sta naletela na nepremičninskem portalu. Sprva nista bila prepričana, ali je prava zanju, saj jima lokacija ni povsem ustrezala. Kljub temu sta si rekla: če pride nazaj, jo vzameva. Ko se je po približno letu dni ponovno pojavila na portalu, sta vedela, da je odločitev prava.
Ko sta prvič vstopila vanjo, je bilo stanje precej slabše, kot sta si predstavljala. Hiša je bila zapuščena od približno leta 2008, lastnik pa jo je vmes obiskal le nekajkrat na leto. Narava je počasi obraščala zidove, notranjost je bila polna predmetov iz nekih drugih časov, deli objekta pa celo nevarni.
Prva dva vikenda sta tako namesto načrtovanja interjerja preživela s kosilnico, med rezanjem grmovja in odstranjevanjem vsega, kar je preraslo parcelo. Šele ko sta odstranila rastje, sta lahko začela razumeti prostor okoli hiše. Tudi v hiši je bilo treba najprej poskrbeti za osnovno varnost – nekateri deli konstrukcije so bili tako načeti, da je bilo gibanje po zgornjem nadstropju skorajda adrenalinsko.
Hišo sta kupila poleti 2025. Od takrat vsak konec tedna zavihata rokave ter se skupaj s prijatelji in družino lotita dela. Med tednom živita in študirata v Kopru, do Komna pa ju čaka približno ura vožnje. Ko sta prijateljem povedala, kaj sta kupila, so bili njihovi odzivi sprva precej različni. »Zakaj nista kupila nečesa, kjer bi se lahko takoj vselila?« je bilo eno prvih vprašanj. Ko pa sta jim pokazala vizijo, je presenečenje zamenjalo navdušenje.
Eden največjih izzivov je bil nekaj, kar je v sodobnem domu samoumevno – kopalnica. Stanovalci so namreč dotlej uporabljali zunanje stranišče, zato so morali v obstoječem tlorisu najprej najti mesto za umestitev sanitarij. Predelne stene so izdelane iz mavčnokartonskih plošč, na novo sta napeljala vodovod, kanalizacijo in elektriko, dodala talno ogrevanje ter uredila malo čistilno napravo. Ker v hiši prej ni bilo kanalizacijskega sistema, je bilo treba tudi tega zasnovati in izvesti na novo.
Pri prenovi sta se odločila, da nosilnega sistema ne bosta spreminjala. Hiša, dolga približno 17 metrov in široka okoli pet metrov, ima značilno podolgovato zasnovo. Nosilne stene so zato ostale, odstranila pa sta dve nenosilni, s čimer sta prostor odprla in ga približala sodobnemu načinu bivanja.
Eden največjih izzivov se je pojavil ob dežju, ko sta ugotovila, kako neposredno je hiša povezana z okoliško pokrajino. Teren je nagnjen, voda pa je začela pritekati v objekt in se razlivati po tleh. Voda je namreč našla pot čez zidove, grajene s kamenjem, v notranjost hiše. »Voda je tekla kar nekje od spodaj in poplavila celotno hišo,« se spominja Lara.
A prav takšni problemi so tudi del razloga, zakaj jima je projekt tako blizu. Gal ima zaradi študija gradbeništva in dela na infrastrukturnih projektih že nekaj tehničnega znanja, predvsem pa ga veseli iskanje rešitev. Lara je tista, ki v projekt vnaša ideje, občutek za podobo prostora in organizacijo. A ko je treba delati, oba zavihata rokave.
Čeprav je hiša stara skoraj dve stoletji, njena prihodnost ne bo muzejska. Lara in Gal si želita ustvariti dom, ki bo spoštoval preteklost objekta, vendar bo hkrati prilagojen sodobnemu načinu življenja. Njuna estetika se giblje med rustikalnim, kraškim in nekoliko istrskim stilom, s pridihom sodobnosti. Pomembno vlogo bo imel les, ki ga želita povezati s sodobnejšimi elementi in toplimi zlatimi detajli. »Malo vintage, rustikalno, kraško, ampak malo istrsko. V lesu, vendar moderno. Les in zlato.«
Tudi pri materialih sta se skozi prenovo naučila ene pomembnejših lekcij: varčevanje ni vedno najboljša strategija. Pri mladem paru je finančni okvir seveda pomemben – celotna investicija je do sedaj znašala okoli 90.000 evrov –, vendar sta ugotovila, da je pri nekaterih materialih bolje izbrati kakovostnejšo rešitev in pri njej vztrajati.
V spodnjem delu hiše je približno 80 kvadratnih metrov prostora, ki bo že kmalu pripravljen na vselitev. Odločitev, da najprej uredita samo spodnje nadstropje, je precej praktična. Želita se čim prej preseliti iz najema v Kopru. Če bo šlo po načrtih, bo hiška čez približno štirinajst dni postala njun novi dom. V pritličju so že urejeni voda, elektrika in talno ogrevanje, v kopalnici so ploščice, v prihodnje pa nameravata položiti še parket. Začasno sta sicer estrihe premazala z emulzijo, da bi preprečila prašenje, parket pa bo prišel kasneje, ko bo hiša že dobila svoj končni značaj.
Elektriko in vodovod sta uredila sama, sama polagata oziroma nameravata položiti tudi ploščice. Pri težjih fizičnih delih je bolj v ospredju Gal, Lara pa sodeluje tam, kjer lahko. Pomagajo tudi prijatelji, ki se jima skoraj vsak vikend pridružijo, in starši, ki priskočijo na pomoč nekajkrat na mesec.
Zgornje nadstropje bo moralo še počakati. Za zdaj sta ga predvsem konstrukcijsko zavarovala, uredila estrih, ki bo pomagal zaščititi prostor pred vodo, in poskrbela, da bo hiša varna. Nato sledijo nova okna, sanacija strehe in celotna ureditev zgornje etaže. Ko bo hiša končana, pa izzivov ne bo manjkalo. Sledi garaža, nato ureditev okolice.
Pri Lari in Galu je zanimivo predvsem to, da njuna hiška ni projekt, pri katerem bi bila končna podoba določena že na začetku. Nastaja sproti – skozi delo, napake, nove ideje in rešitve, ki jih prinese vsaka naslednja faza. Tudi sama pravita, da bi, če bi začela znova, ponovila skoraj vse. Le da bi bila že od začetka tako zagnana kot danes, ko se jima mudi z vselitvijo. Na začetku sta si namreč govorila, da je časa dovolj. Potem pa je prišlo spoznanje, da ob študiju, delu, vožnji in prenovi vsak konec tedna mine veliko hitreje, kot se zdi. »Na začetku si misliš, češ, bova že,« se smejita. »Na koncu pa ni ravno mačji kašelj.«
Morda je prav v tem tudi največji čar njune Hiške na Krasu. Ni popolna in še dolgo ne bo. Njena zgodba se ne skriva v brezhibno izvedenem interjerju, temveč v procesu, skozi katerega dva mlada človeka zapuščeno kraško hišo počasi spreminjata v svoj dom.
