V znameniti Rdeči hiši v Ljubljani, eni najprepoznavnejših stanovanjskih stavb slovenskega modernizma, je Lea Bradaševič, arhitektka mlajše generacije, zasnovala dom za mlado družino. Stanovanje je pred prenovo ohranjalo številne kakovosti stare meščanske arhitekture – visoke strope, obilico naravne svetlobe in velikodušne prostorske proporce –, vendar ga je niz poznejših posegov razdrobil na manjše, med seboj slabo povezane prostore. Prenova je zato izhajala iz želje po vzpostavitvi bolj odprtega, tekočega in sodobnemu življenju prilagojenega doma.
Objekt, zgrajen po načrtih arhitekta Vladimirja Mušiča, še danes velja za enega zanimivejših primerov kakovostne večstanovanjske arhitekture v Ljubljani. Visoki stropi, obilica naravne svetlobe in premišljeni tlorisi so tudi pri tej prenovi predstavljali pomembno izhodišče, ki ga arhitektka ni želela izbrisati, temveč nadgraditi.
Največja sprememba se je zgodila v osrednjem delu stanovanja. Nekdanji hodnik, utility in kopalnica so se preoblikovali v novo prostorsko jedro, ki danes povezuje vse bivalne programe. Tloris se je iz zaporedja ločenih sob razvil v prostor neprekinjenih povezav, v katerem se pogledi in poti naravno prepletajo. Stanovanje zato ne deluje kot skupek posameznih prostorov, temveč kot celota, ki spodbuja gibanje in srečevanje.
Pri tem ima ključno vlogo motiv loka, ki se skozi stanovanje pojavlja kot osrednji oblikovni element. Novi loki niso zgolj estetska gesta, temveč subtilno usmerjajo gibanje in mehčajo prehode med posameznimi ambienti. Njihova zaobljena geometrija se navezuje na izrazito plastiko stropa z značilnimi rebri, ki prostoru dajejo prepoznaven ritem. Svetloba se po teh površinah mehko razliva in ustvarja nenehno spreminjajočo se igro senc, zaradi katere stanovanje skozi dan dobiva vedno nove podobe.
Poseben občutek v prostoru ustvarja prav ideja kroženja. Že ob prvem sprehodu skozi stanovanje postane jasno, da arhitektura spodbuja gibanje in raziskovanje. Pogledi se odpirajo skozi loke, obhajajo osrednje jedro in se vračajo v bivalni prostor. Ni naključje, da po svetlem parketu vijuga otroška železnica. Deluje skoraj kot prostorska ilustracija osnovne ideje projekta – doma, po katerem življenje neprestano kroži.
Med najbolj izrazitimi elementi interjerja je velika knjižnica, ki zavzema celotno steno dnevnega prostora. Ne deluje kot dekorativni dodatek, temveč kot osrednji del doma. Knjige, revije in gramofonske plošče prostoru dajejo značaj, ki ga ni mogoče kupiti v trgovini s pohištvom. V času, ko knjižne police iz številnih sodobnih interjerjev izginjajo, je ta knjižnica tih opomnik, da doma ne gradijo le materiali in oblikovanje, temveč tudi zgodbe, spomini in interesi ljudi, ki v njem živijo.
Preplet osebnega in arhitekturnega je prisoten v celotnem stanovanju. Nevtralno osnovo belih sten in svetlega hrastovega parketa dopolnjujejo premišljeni barvni poudarki. Intenzivna modrina garderobnega volumna in vrat deluje skoraj kot samostojen arhitekturni element. Dolg niz vgradnih omar se spremeni v nekakšno notranjo ulico, ki povezuje zasebne prostore z osrednjim bivalnim delom. Modri in rdeči akcenti se nato ponavljajo še v pohištvu, umetniških delih in drobnih detajlih, zato barve ne delujejo kot dekoracija, temveč kot orientacijske točke, ki posameznim prostorom dajejo identiteto.
Stanovanje pa ne navdušuje le s prostorskimi idejami, temveč tudi z vrsto premišljenih vsakodnevnih rešitev. Med njimi izstopa pralnica, ki jo arhitektka hudomušno opisuje kot sodobno različico »blatne sobe«. Poleg pralnega in sušilnega stroja skriva prostor za čistila, pripomočke za vzdrževanje doma in celo manjši servisni umivalnik, v katerem je mogoče po sprehodu oprhati tudi družinskega psa. S kopalnico jo povezuje diskretno skrita loputa za odlaganje perila, ki vsakodnevna opravila spremeni v skoraj neopazno rutino. Gre za enega tistih prostorov, ki na fotografijah pogosto ostanejo v ozadju, v resničnem življenju pa postanejo nepogrešljivi.
Toplino v interjer vnaša temen hrastov furnir, ki zaznamuje kuhinjo in večino vgradnega pohištva. V kombinaciji z rebrastim steklom zgornjih kuhinjskih omaric ustvarja prefinjeno ravnovesje med sodobnostjo in meščansko eleganco. Kuhinja ni zasnovana zgolj kot prostor priprave hrane, temveč kot osrednje prizorišče vsakdanjega družinskega življenja. K temu prispeva tudi svetel hrastov parket v ribji kosti, ki se neprekinjeno vije skozi stanovanje in dodatno poudarja občutek povezanosti med posameznimi prostori.
Enaka občutljivost za materiale se nadaljuje tudi v kopalnici, kjer terrazzo v toplih rožnatih tonih prostoru doda mehkobo in igrivost. Barvna paleta se navezuje na preostali interjer, hkrati pa ustvarja povsem samostojen ambient, v katerem funkcionalnost nikoli ne prevlada nad občutkom ugodja.
Pomemben del zgodbe predstavlja tudi proces nastajanja projekta. Večina načrtovanja je potekala na razdalji skoraj tisoč kilometrov, saj je arhitektka projekt razvijala med Berlinom in Ljubljano. Kljub logističnim izzivom je prenova potekala presenetljivo gladko, k čemur je pomembno prispevalo odlično sodelovanje z naročniki. Njihova pripravljenost za preizkušanje nekonvencionalnih rešitev, igrivih barvnih poudarkov in nekoliko manj običajnih prostorskih idej je arhitektki omogočila ustvarjalno svobodo, ki se danes jasno odraža v značaju stanovanja.
Prenova stanovanja v Rdeči hiši je veliko več kot zgled uspešne posodobitve starega tlorisa. Je premišljen odgovor na potrebe sodobne družine in dokaz, da lahko arhitektura hkrati podpira vsakdanje življenje in ohranja močan značaj prostora. Nastal je odprt, svetel in živ dom, po katerem življenje neprestano kroži.
- Ime projekta: Stanovanje v Rdeči hiši
- Avtor projekta: Lea Bradašević, m.i.a.
- Lokacija: Ljubljana, Slovenija
- Leto načrtovanja: 2023‒2024
- Leto izvedbe: 2024
- Površina: približno 90 m²
Fotografije: Aleš Rosa
