Kadar ima ekipa TV Ambientov priložnost vstopiti v stanovanje arhitekta, se naša radovednost še poveča. Še posebno, kadar gre za prenovo stanovanja, ki ga je za prejšnje stanovalce zasnoval in uredil že nekdo prej njim. Izziv, kako in koliko prilagoditi zatečeno stanje svojim željam, viziji in možnostim, je za arhitekta še posebej velik.
Z arhitektom Matevžem Frančičem sodelujemo že dolgo. Odprl nam je vrata v več stanovanj in hiš, pri katerih je prišla do izraza njegova ustvarjalnost. Pred kratkim smo lahko vstopili tudi v njegov novi dom, ki ga sam označuje kot »vmesno zatočišče«, saj v njem ne namerava ostati do konca svoje poti.
Pritlično stanovanje meri približno 70 kvadratnih metrov in se nahaja v skoraj sto let stari večstanovanjski stavbi v središču Ljubljane, grajeni v slogu art decoja. Obsega vežo, kuhinjo, dnevno sobo, spalnico, jedilnico in kopalnico. Kot sam pravi, je bilo stanovanje ob vselitvi tehnično povsem prenovljeno, a na smrt dolgočasno. Meni, da se pri odločanju o prenovi ne smemo ravnati po tem, kako dolgo bomo ostali tam, saj »človek ne sme biti preveč ozkosrčen do sebe, zlasti, kadar gre za njegov dom.«
Arhitekta je navdihnil nenavaden strop v dnevnem prostoru. Prejšnja lastnica ga je namreč poslikala s kvadrati, ki jih nikakor ne moremo prezreti: sredi 25 rožnatih kvadratov, obdanih z mrežo modrih črt, tičijo drobni modri kvadrati, v njih pa je pritrjenih 25 zlatih kovinskih rož.
Barve vseh teh kvadratov so bile Matevžu navdih za izbiro barv sten in opreme njegovega zatočišča. Želel jih je pripeljati v višino oči, pravi. V dnevnem prostoru kraljuje moder kavč, do katerega vodijo modre črte iz predsobe prek slike z modro goro. Dolgočasno belino sten je zamenjal nov oplesk z močnimi barvami. V kuhinji pritegne pogled krvavordeča kamnita delovna površina z vgrajenim pomivalnim koritom in kuhalno ploščo.
Nekaterim kosom opreme se pozna, da niso povsem novi, na primer knjižnim policam. Pri izboru ga vodi njegovo izkušeno oko, saj meni, da so lepe stvari vselej lepe, ne glede na starost in okolje, v katerem stojijo. Da je estet, dokazujejo tudi sodobne slike in artefakti, ki nevsiljivo olepšajo prostore. Spoštuje, kar je trajno lepega, zato je ohranil parket, pri katerem mu je všeč, da škripa.
Tudi sicer ni podiral sten in menjaval inštalacij; novo vlogo je dobil le prostor, ki prej ni služil ničemur, zdaj pa je v njem miniaturna jedilnica. Čeprav je omenil, da je sprva želel moško eleganco, nastalo pa je nekaj drugega, je v stanovanje vtisnil svoj pečat. Nedvomno lahko v tem zatočišču prepoznamo moški pristop.
Fotografije: Matevž Frančič, Stane Sušnik
