Z Nastjo in Rokom sem se prvič pogovarjala kakšno leto po tem, ko so se z avtodomom odpravili na pot. Mlad par se je skupaj s psičko Šnofko namreč usedel v avtodom in podal na pot po Evropi (in svetu), nevede, da bo trajala kar pet let. Po Gambiji, Mavretaniji, Maroku in vseh mogočih koncih stare celine pa sta sprejela odločitev, da se za nekaj časa ustalita. Odločila sta se za nakup simpatične hišice v prostrani naravi Švedske.
»Švedska nama je bila všeč že prvič, torej leta 2024, ko smo tod poleti potovali z avtodomom. Sploh umirjen tempo življenja, prijazni domačini in vsa ta jezera ter gozdovi. Povsod smo lahko parkirali in prespali z avtodomom, se sprehajali s Šnofko, nabirali borovnice. Vse nam je bilo všeč. In že takrat sva sanjala o tem, da bi tu kar ostali. Ampak nisva bila prepričana. Oba sva želela doživeti tudi skandinavsko zimo, ki je vseeno malce hujša kot v Sloveniji, a bilo nama je jasno, da z najinim starim avtodomom to ne bo mogoče, saj ni zadosti izoliran za hude zime, ko se temperature spustijo pod -20 stopinj Celzija in več,« o začetni iskrici pripovedujeta Rok in Nastja, mlad par, ki se je po petih letih potovanja z avtodomom po Evropi in Afriki odločil, da se usidra sredi švedske narave.
Za prvo zimo v Skandinaviji sta tako razmišljala o različnih možnostih, ki bi bile kar najbolj ugodne oziroma prijazne njunemu proračunu. Izbrala sta naselje hišic, kjer sta v zameno za nastanitev pomagala prenoviti eno izmed njih. Izkazalo se je, da so jima tudi skandinavske zime pogodu in sprejela sta odločitev o selitvi na Švedsko. Po spletu sta začela iskati hišice in hoditi na oglede.
»Ko sva prvič prišla na ogled te hišice, nama je bila zelo všeč ‒ tako sama hiša in razporeditev prostorov kot tudi njena okolica. Vendar sva se morda malce ustrašila zahtevnosti projekta in količine dela. Notranjost je potrebovala celovito prenovo, pa tudi okolica je bila že nekaj let zapuščena. Na prvi pogled tako res ni izgledala kot najina sanjska hišica, ampak ko sva si jo pobliže ogledala, sva ugotovila, da je bila hiša v resnici precej lepo vzdrževana, le imela je nesrečo, da zadnjih nekaj let ni bila naseljena in je temu primerno izgledala,« se prvega ogleda Vile Čira Čara, kakor sta jo poimenovala naknadno, spominja Rok in doda, da je tudi Šnofka, kosmata članica njune družine, ob nakupu dala vedeti, da je to to: »Zelo je bila navdušena, ko smo se prvič pripeljali k hiši potem, ko je bila že naša. Ko smo prišli na dvorišče, je začela jokati in nervozno tekati po avtodomu. Komaj je čakala, da pride ven. To ji ni bilo podobno, saj se le poredko oglasi in vsa ta leta je, ko smo z avtodomom kjerkoli parkirali, lepo počakala, da sva jo spustila ven. Tako da je očitno začutila res nekaj posebnega.«
Nakup hiše na Švedskem za državljane Evropske unije sicer poteka brez kakršnihkoli posebnih omejitev. Kot povesta Nastja in Rok, prodaja hiš poteka prek dražbe. Na spletnih straneh za nepremičnine so objavljeni različni objekti in njihove izklicne cene, ki jih postavijo lastniki, zainteresirani kupci pa so povabljeni na ogled v živo (včasih pa tudi v virtualni obliki, pri čemer nepremičninski agent hodi po objektu in snema vse detajle, ti pa lahko zraven postavljaš vprašanja v klepetalniku). Vsi zainteresirani nato prek spleta oddajo svojo ponudbo. Vse ponudbe so javne, tako da moraš ves čas spremljati, če nekdo poda višjo ponudbo od tvoje. V tem primeru lahko svojo zvišaš, celotna dražba pa se zato lahko podaljša. Čeprav običajno zmaga najvišja ponudba, ima lastnik pravico izbrati tudi katerega drugega kupca glede na osebno presojo. Zaradi dražbe se lahko končna cena močno poviša, a v njunem primeru ni bilo prav veliko zainteresiranih, zato tovrstnih težav ni bilo. Po zaključku dražbe sledita podpis pogodbe in ureditev prepisa v zemljiški knjigi. Celoten postopek, razen podpisa pogodbe, poteka prek spleta, kar nakup močno poenostavi.
Hiška je kot nalašč za hude zime na severu, čeprav je stara že skoraj 120 let. Gre za masivno gradnjo iz brun, ki je za Švedsko še kako značilna. Hiša je grajena iz zelo gostega lesa, ki ga danes skorajda ni več mogoče najti. Zaradi tega ne potrebuje dodatne izolacije, z izjemo mahu in drugih naravnih materialov, ki so jih že včasih podlagali med brune.
»Pri prenovi spodnjega nadstropja sva med konstrukcijo in brune dodala še malo kamene volne, ampak res zelo minimalno. Neke dodatne izolacije torej hiša res ne potrebuje, saj je že sam les zelo izolativen. Kljub temu pozimi ni prav nič mrzlo – kljub večmesečnim temperaturam pod -10 stopinjami in obdobjem z -20 stopinjami nama je bilo ves čas povsem prijetno. Skandinavci so res odkrili, da je les najboljša rešitev za takšno podnebje,« pojasnita popotnika, ki sta svoj novi dom našla v švedski divjini.
Njuna Vila Čira Čara (kot navdih za ime jima je služila hišica Pike Nogavičke, ki je zrasla v domišljiji švedske avtorice Astrid Lindgren) je srednje velikosti. V pritličju so bili prvotno predvideni trije prostori in hodnik, kar se razlikuje od razporeditve, značilne za slovenske kraje, kjer sta kuhinja in jedilnica običajno del enega velikega dnevnega prostora:
»V pritličju imajo švedske hiše običajno manjšo mizo v kuhinji in večjo jedilniško mizo v sosednjem prostoru, medtem ko je dnevna soba pogosto popolnoma ločena ali celo v nadstropju. Tudi v najini hiši je bila v pritličju kuhinja z manjšo mizo in zraven jedilnica, za tretji prostor pa ne veva, čemu je služil, saj je bil ob najinem nakupu neopremljen. Prejšnji lastnik je spodaj prizidal še manjši hodnik in precej veliko kopalnico. V nadstropju sta dve sobi, ki služita kot spalnici, in stranski podstrešni shrambi,« nam razporeditev opišeta Nastja in Rok, ki sta prvotni tloris nekoliko spremenila. Z rušitvijo stene sta povezala kuhinjo in dnevno sobo. Zaprla sta tudi vrata med dnevno sobo in spalnico, saj se jima je krožna razporeditev z dvema vhodoma v vsako sobo zdela nepotrebna in zgolj izguba prostora.
Pri prenovi sta se odločila, da kar sama zavihata rokave. Precejšen izziv za nekoga, ki z gradnjo in prenovo nima predhodnih izkušenj. Na srečo sta zimo poprej pomagala pri prenovi hišice v počitniškem naselju, zato sta približno vedela, kaj ju čaka. Kljub temu sta bila še daleč od tega, da bi imela resne izkušnje.
»Vsaka faza posebej je bila svojevrsten izziv. Naučiti sva se morala novih stvari, popravljati morebitne napake in predvsem ogromno načrtovati ter vsak korak dobro premisliti vnaprej. Na začetku nisva natančno vedela, katere materiale uporabiti, kje jih nabaviti in kako se določene stvari sploh delajo na Švedskem. Stene sva na primer obložila s posebnimi lesenimi paneli in namestila tapete, ki so tu zelo popularne, medtem ko v Sloveniji niso več tako v modi, zato sva morala najprej ugotoviti celoten postopek montaže. Vse skupaj je bil torej precejšen izziv, a sva vesela, da se je na koncu tako dobro izteklo,« pojasnita.
Za vgradnjo vodovodnih in električnih inštalacij sta prosila strokovnjake. Z električarjem sta se že vnaprej zmenila, da pripravita kable in zvežeta vtičnice, zato je na koncu on zvezal le še glavna stikala in glavno omarico. Na srečo obrtnikov ni bilo težko dobiti, saj je prvo manjše mestece oddaljeno 50 kilometrov, obrtniki od tam pa pokrivajo tudi okoliške vasi. To pomeni, da za pot na delo v eno smer prevozijo tudi do 100 kilometrov. Ker zaračunajo tudi potne stroške, je njihov najem včasih lahko precejšen finančni zalogaj, zato je smiselno čim več dela opraviti sam.
Prvo večje mesto je dve uri vožnje stran, to pot pa sta na začetku Nastja in Rok večkrat prevozila, saj v manjšem mestecu določenih stvari nista dobila. Pohištvo sta izbrala kar v priljubljeni švedski verigi za pohištvo in dodatke, ki je prisotna tudi pri nas. A kot rečeno ‒ vse sta morala vnaprej dobro premisliti, da nista po nepotrebnem izgubljala časa (in denarja):
»Velik izziv je predstavljalo že to, da sva morala ves material in opremo za delo prepeljati domov in vse natančno predvideti vnaprej. Če sva namreč ugotovila, da nama manjkajo vijaki ali kakšen drug material, je to pomenilo uro vožnje do najbližjega manjšega mesta in spet uro nazaj, pri čemer si izgubil pol dneva. Takšnih napak si nisva smela privoščiti, zato sva se trudila, da jih je bilo čim manj.«
Ob tej priložnosti ju vprašamo tudi o odnosu do arhitekture in interjerja na Švedskem v primerjavi s Slovenijo. Kot pojasnita, je največja razlika, ki sta jo opazila, v tem, da ker so hiše lesene in nimajo zidanih zidov, ljudje poskrbijo za barvite stene. Še vedno so zelo priljubljene tapete, ki so bile pri nas dalj časa v zatonu. Če tapet ni, Švedi stene praviloma pobarvajo.
»Švedi res ne marajo povsem belih in sterilnih prostorov, ampak imajo raje bolj domače vzdušje. Pomembno jim je, da ni vse brezhibno urejeno, kot je bilo nekoč pogosto pri nas, temveč da prostor z majhnimi, na videz naključno razporejenimi detajli, kot so majhne vazice, kozarčki in svečniki, ustvarja občutek domačnosti in mu daje poseben čar. Skandinavski stil nama je bil takoj všeč, zato sva se odločila za to smer – ne nazadnje sva na Švedskem in sredi gozda, zato sva si želela prav takšnega podeželskega pridiha,« o zasnovi interjerja pove Nastja.
V preteklih mesecih sta se lotila tudi urejanja okolice. Podrla sta nekaj starih in velikih dreves in na njihovem mestu posadila travo, s tem sta nekoliko izravnala parcelo, ki je bila sprva precej valovita in zato velik izziv za košnjo.
»Trenutno se trudiva s trato, da bi lepo vzklila, kar je sredi poletja precejšen izziv, zato računava, da bo jeseni lažje. Imava pa še veliko drugih načrtov. Eden prvih je gradnja precej velike terase okoli hiše, ki bo povezala izhod iz dnevne sobe z verando pred hišo,« nam še zaupata nekaj načrtov za prihodnost in zaključita: »Zgornje nadstropje za zdaj še čaka, saj njegove prenove še ne načrtujeva. Kdaj in kako se je bova lotila, bova videla sproti. Tudi glede okolice imava še veliko idej – med njimi je gradnja savne na parceli in ureditev velikega starega skednja, ki ga bo verjetno treba malce obnoviti. Vse to so projekti za prihodnja leta, ki jih bova postopoma prilagajala najinim željam in potrebam. Tako da nama dela gotovo ne bo zmanjkalo.«
