Na zahodni obali otoka Krka, v Vantačićih, kjer se teren v dolgih potezah spušča proti morju, stoji družinska hiša, ki že skoraj šest desetletij tiho sobiva z mediteransko krajino. Zgrajena leta 1967 vse do danes ni doživela temeljite prenove. Prav čas, zapisan v njene zidove, je postal najpomembnejše izhodišče arhitekturne prenove, pod katero se je podpisala Barbara Turčić Gajzler, dipl. inž. arh., iz studia Marconico.
Namesto da bi preteklost izbrisali, se je arhitektka odločila, da ji prisluhne. Projekt zato ne uteleša radikalne transformacije, temveč bolj premišljen dialog med obstoječo hišo, naravo in sodobnim načinom bivanja. Želja po ustvarjanju nove arhitekturne ikone se je umaknila nuji po ohranitvi značaja prostora, ki se lahko pohvali z resnično izjemno lego.
»Največja vrednost te hiše ni bila njena arhitektura, temveč kraj, na katerem stoji. Parcela se skoraj deset metrov spušča proti morju, obdana je z borovci in sredozemskim rastjem, pogled na morje pa se odpira skoraj iz vsakega dela hiše in vrta. Že ob prvem ogledu nam je bilo jasno, da arhitektura tukaj ne sme prevladovati, temveč mora biti v službi prostora,« nam pojasni Barbara Turčić Gajzler, dipl. inž. arh., in doda: »Pri svojem delu pogosto izhajamo iz prepričanja, da dobra arhitektura ne pritegne pozornosti nase, temveč človeku pomaga opaziti lepoto, ki ga obdaja. Zato smo si skozi celoten proces prizadevali ohraniti duh hiše in ustvariti prostore, ki na naraven način povezujejo interjer z okoliško krajino.«
Prav v tem se skriva bistvo prenove. Osnovni volumni hiše so ostali nespremenjeni, prav tako njeno merilo, ki spoštuje okoliško pozidavo in krajino. Novi posegi so zadržani, skoraj neopazni, vendar bistveno izboljšajo kakovost bivanja. Hiša je danes popolnoma prilagojena sodobnim potrebam, ne da bi pri tem izgubila svojo identiteto.
Interjer nadaljuje enako zgodbo. Namesto izrazitih oblikovalskih gest prevladujejo umirjena materialna paleta in naravni materiali, ki poskrbijo, da glavno besedo prevzamejo naravna svetloba, sredozemsko vzdušje in morje. Meja med notranjostjo in zunanjostjo se skoraj neopazno zabriše – prostori se odpirajo proti terasam, vrt pa postane enakovreden del bivalne izkušnje.
Poseben izziv je predstavljal izrazito strm teren. Namesto zahtevnih zemeljskih posegov so arhitekti sprejeli njegovo naravno konfiguracijo in jo spremenili v največjo prednost projekta. Vrt je zasnovan kot zaporedje kaskadnih teras, ki sledijo reliefu parcele. Vsaka ima svojo funkcijo – od kotička za skupna kosila in večerna druženja do intimnejših za počitek v senci borovcev. Z vsako teraso pa se obiskovalec bolj približa morju.
Projekt prenove pa odpira tudi širše vprašanje sodobne arhitekture. V času, ko številni objekti tekmujejo za pozornost z izrazitimi formami, ta hiša izbere drugačno pot ali kot pove arhitektka:
»Ta projekt ima za nas tudi širši pomen. Danes se pogosto ustvarja vtis, da je vrednost arhitekture v tem, da je čim bolj opazna in izstopajoča. Sami verjamemo nasprotno – največja vrednost arhitekture je v tem, da spoštuje prostor, v katerem nastaja, in ljudem omogoča, da ga doživijo z vsemi čuti. Če nam je to uspelo, potem menimo, da je projekt dosegel svoj pravi namen.«
In prav v tem je morda njena največja prednost. Dobra arhitektura namreč ni tista, ki jo opazimo najprej, temveč tista, zaradi katere z večjo pozornostjo opazimo svet okoli sebe.
Arhitektura: Barbara Turčić Gajzler, dipl. inž. arh., studio Marconico
