V vasi Modrejce, v dolini Soče, le lučaj stran od Mosta na Soči, je zrasel nov butični hotel, katerega sobe se spogledujejo s kristalno čisto reko. A novogradnja ne navdušuje le s svojo podobo, temveč tudi s konstrukcijsko logiko. Gre za projekt, ki priča o številnih prednostih lesene gradnje – od odlične potresne varnosti do krajšega časa sušenja gradbenih materialov – kot ključna pa se je izkazala tudi prefabrikacija.
V vasi Modrejce, nedaleč od Mosta na Soči, kjer se stikata alpski in primorski svet, stoji Hotel Tu’lie – sodoben butični hotel, ki z arhitekturo išče ravnotežje med izraznostjo, trajnostjo in karakterjem prostora. Njegova največja kvaliteta pa se ne skriva le v programu, temveč v načinu, kako se umešča v krajino, in v optimizaciji gradnje.
Hotel na 1.173 kvadratnih metrih neto površine združuje dvanajst hotelskih sob, apartma, restavracijo in wellness s fitnesom. Želje investitorjev, olimpijca in vrhunskega kanuista Luke Božiča ter njegove partnerke Taje Špacapan so bile že od začetka jasne – ustvariti butični hotel z izrazito arhitekturno identiteto, v katerem ima vsaka soba pogled na smaragdno Sočo, prostori pa so zasnovani iz naravnih materialov in z občutkom topline. Hotel ni nastajal zgolj kot turistična investicija, temveč kot osebna družinska zgodba dveh domačinov, ki sta želela ustvariti prostor, kjer se sodobna arhitektura prepleta z dediščino, lokalnim okoljem in pristnim občutkom domačnosti.
Ko se je prvotna zasnova izkazala za finančno in izvedbeno težko obvladljivo (sploh glede na omejitve evropskega razpisa), sta projekt zaupala v roke podjetja LynxCraft, saj je postalo jasno, da bo treba prvotno zasnovo temeljito preveriti in po potrebi spremeniti. Namesto kompromisov pri kakovosti bivanja so se odločili za drugačen pristop: optimizirati konstrukcijo in način gradnje, ne pa arhitekture. Namesto da bi krčili tlorise ali zmanjševali volumne objekta, so iskali rešitve, s katerimi bi ohranili kakovost bivanja in ambicije arhitekture.
Velik del optimizacije se je zgodil tam, kjer ga obiskovalec skoraj ne opazi – v konstrukciji. »Prvotna zasnova je predvidevala križno lepljene lesene plošče praktično po celotnem objektu. Ker smo ugotovili, da jih zaradi statičnih zahtev ne potrebujemo povsod, smo konstrukcijo zasnovali drugače. Glavnino objekta smo izvedli kot prefabriciran sistem lahke lesene okvirne gradnje, ki omogoča tudi višjo stopnjo prefabrikacije, križno lepljen les pa smo ohranili tam, kjer njegova uporaba dejansko prinese največjo dodano vrednost – v vidnih stropih hotelskih sob in v jašku dvigala. Klet je zaradi stika s terenom polvkopana in betonska, celoten nadzemni del pa lesen. S poenostavitvijo konstrukcije smo dosegli racionalnejšo gradnjo, ne da bi pri tem izgubili kakovost arhitekture,« pojasni arhitekt Črt Jaklič iz podjetja LynxCraft.
S premišljenimi konstrukcijskimi prilagoditvami jim je uspelo dodatno optimizirati objekt. Zaradi 90-stopinjske rotacije nosilnega sistema so lahko zmanjšali debelino CLT-plošč, konzolne balkonske plošče pa so nadomestili s samonosilnimi balkoni. Z drugačno umestitvijo objekta so zmanjšali obseg izkopov, medtem ko je poenostavljena požarna zasnova število požarnih sektorjev zmanjšala na minimum. Vsaka posamezna sprememba je bila na videz majhna, vse skupaj pa so projekt vrnile v predviden finančni okvir, ne da bi pri tem osiromašile njegovo arhitekturno kakovost.
Pri konstrukciji so uporabili les domačih iglavcev, predvsem smreke in jelke, fasadne obloge in podnice balkonov pa so izdelane iz macesna. Ključni za uspešno izvedbo sta bili po besedah sogovornika prefabricirana lesena gradnja in slovenska proizvodna veriga:
»Prefabrikacija nam je pri projektu prinesla dve ključni prednosti. Prva je bila hitrost. Zaradi rokov evropskega razpisa smo bili časovno zelo omejeni, zato je bilo izjemnega pomena, da je celotna konstrukcija hotela stala v dobrih dveh tednih. Druga prednost pa je predvidljivost. Ker je večina elementov natančno načrtovana in izdelana že v tovarni, je na gradbišču bistveno manj nepredvidenih situacij. Ko je čas ključnega pomena, takšna natančnost omogoča, da gradnja poteka mirneje, hitreje in brez večjih presenečenj.«
Pri oblikovanju arhitekturne zasnove so morali biti pozorni na tri pomembne izzive. Najprej so morali razmeroma velik hotelski program umestiti v lokalno vaško okolje, ob tem pa vsem sobam zagotoviti enakovredno kakovost bivanja. Veliko premisleka so namenili tudi umeščanju arhitekture v okolje, na ločnici alpskega in primorskega sveta.
Program je razdeljen v dva volumna, s čimer se objekt po merilu približa okoliški pozidavi in hkrati oblikuje prepoznaven vhodni poudarek vasi. Razporeditev sledi reliefu terena, z rahlim zamikom geometrije pa se stavba obrne proti Soči in ustvari osrednji vhodni prostor. Iz te delitve izhaja tudi glavni arhitekturni motiv – prežemanje dveh volumnov. Dve enokapni strehi objema osrednji, z lesom obložen volumen, ki oblikuje nadstrešek in prostorne balkone.
Materialnost objekta sledi okoliškemu prostoru. Temnejši podstavek se navezuje na teren, svetlejši leseni zgornji del pa se z zemeljskimi odtenki skoraj neopazno zlije z naravno kuliso, kar je še posebej izrazito ob pogledu z nasprotnega brega Soče. Interjer nadaljuje logiko eksterierja in prav tako prisluhne lepoti naravnih materialov, zemeljskih tonov in umirjenih tekstur. Minimalistična zasnova ne išče pozornosti, temveč ustvarja mirno kuliso, v kateri je glavni protagonist okoliška narava.
Interjer nadaljuje logiko eksterierja ter z brezčasno zasnovo, naravnimi materiali, zemeljskimi toni in umirjenimi teksturami ustvarja prostor, ki ne tekmuje z razgledi na Sočo, temveč jih dopolnjuje. Minimalistična zasnova ne išče pozornosti, ampak gostu omogoča, da se umiri in začuti okolje, v katerem biva. Cilj ni bil ustvariti trendovskega hotela, temveč prostor z brezčasnim značajem, v katerem vsak detajl pripoveduje svojo zgodbo in odraža osebnost lastnikov.
Poseben poudarek je namenjen sodelovanju z lokalnimi umetniki in obrtniki. Kot primer hotel krasijo unikatna svetila treh slovenskih ustvarjalcev (Hana Karim, Anja Musek in Aleksander Cifer), oblikovana skupaj z lastnikoma in izdelana iz gline ali volne. Ti detajli dodajo prostoru toplino in edinstven značaj. Med najbolj prepoznavnimi detajli, ki jim je bilo namenjeno veliko pozornosti, so tudi ročno izdelana obešala iz soških kamnov, ki na subtilen način povezujejo naravo z vsakdanjo uporabnostjo.
Projekt ima tudi močno osebno simboliko. Hotel stoji na zemlji, ki je bila nekoč v lasti Lukovih prednikov, zato je bila želja po spoštovanju zgodovine prostora prisotna že od prvih idej. Kamni stare domačije so dobili novo življenje v interjerju in zunanji ureditvi hotela ter danes povezujejo preteklost z novo zgodbo. Prav takšni elementi dajejo hotelu identiteto, ki presega arhitekturo in ga tesno povezuje z okoljem, v katerem stoji.
Hotel Tu’lie pa ima za podjetje LynxCraft tudi poseben razvojni pomen. Gre namreč za projekt, na katerem so preizkusili način vodenja gradnje, ki je postal osnova njihove digitalne platforme. Vse procese – koordinacijo izvajalcev, spremljanje rokov, nadzor nad stroški ter opozarjanje na odstopanja – so pozneje sistematično prenesli v digitalni sistem Lynx Copilot. Danes platforma vključuje tudi AI-vodjo projekta, ki neprekinjeno spremlja potek gradnje ter investitorju in projektni ekipi omogoča precej večjo preglednost in predvidljivost celotnega procesa.
- Arhitektura in koordinacija: LynxCraft (Črt Jaklič, dr. Iztok Šušteršič)
- Interjer: Eva Terčelj (Arhitektura Eva Terčelj) in Ana Tori (Studio Re:start)
- Sodelavka za zunanjo ureditev: Ela Trojar
- Lokacija: Modrejce, Most na Soči
- Neto površina: 1.173,4 m²
Fotografije: Žiga Koren, arhiv Tu’lie, arhiv LynxCraft
