Na robu Loške doline, tam, kjer so se nekoč pasle živali in je otroštvo preživljal Benjamin Žnidaršič, danes stoji hostel brez ovir. Ni zgolj stavba za prenočišča, temveč prostor, ki povezuje preteklost domačije in prihodnost skupnosti. Projekt, ki ga je zasnoval Benjamin – umetnik, kulturnik in tetraplegik – je postal simbol dostopnega turizma, prostora, ki je resnično odprt za vse.
Zgodba Ars Vive se je začela s spomini. Na domačiji Benjaminovega očeta so se skozi desetletja združila tri posestva. Prav tu, kjer je kot otrok lovil veter, je zrasel hostel, ki nadaljuje tradicijo kraja in hkrati prinaša nekaj povsem novega: arhitekturo, ki ne pozna ovir. Idejo je uresničil skupaj s hčerkama, pri čemer je imela osrednjo vlogo arhitektka Neža Vavpetič. Prav njena strokovna vizija je očetovo osebno izkušnjo preoblikovala v prostorsko rešitev, ki presega standarde dostopnosti.
Arhitektura brez ovir
Hostel Ars Viva ni zasnovan kot kompromis, temveč kot prostor, kjer dostopnost in estetika hodita z roko v roki. Široki prehodi, dvigala, prostorne sobe in kopalnice omogočajo gibanje vsem – tudi tistim na invalidskih vozičkih. Pri tem ima pomembno vlogo les, ki daje prostoru toplino, domačnost in stik z naravnim okoljem. Lesene površine mehčajo arhitekturno logiko in ustvarjajo občutek, da hostel ni institucija, temveč dom.
Več kot nastanitev
Ars Viva je poln življenja. Gostom ponuja raznolike vsebine: ustvarjalne delavnice, kulinarična doživetja, likovno umetnost, jogo in celo prilagojena kolesa, ki omogočajo raziskovanje zelene okolice. Srce dogajanja je amfiteater – odprt prostor za predstave, koncerte in srečanja. Posebno vrednost mu daje Benjaminova gesta: amfiteater je brezplačno na voljo neprofitnim projektom in lokalni skupnosti. Tako hostel presega vlogo turističnega objekta ter postaja kulturno in družbeno središče kraja.
Arhitektura kot družbena gesta
Seveda projekt pozna tudi svoje omejitve – nekatere sobe v zgornjih nadstropjih niso dostopne. Toda prav v tem je vrednost Ars Vive: v prizadevanju, da bi bil prostor čim bolj univerzalen, hkrati pa iskren pri razkrivanju meja. Vsak arhitekturni projekt nosi svoje kompromise, toda ta se izkaže z jasnim sporočilom – dostopnost ni posebnost, temveč pravica.
Prostor, ki povezuje
Ars Viva je več kot hostel. Je prostor, kjer se prepletajo osebne zgodbe, arhitekturne rešitve in družbeni učinki. Zasnovan iz spomina na domačijo in z mislijo na prihodnost skupnosti združuje Benjaminovo življenjsko izkušnjo, Nežino arhitekturno vizijo in toplino lesa. V njem ni le prenočišče za popotnike, temveč tudi oder za umetnost, poligon za učenje, prostor brez ovir – in predvsem prostor, kjer se vsakdo lahko počuti doma.
- Arhitektura: Neža Vavpetič
- Fotografije: Arhiv lastnika
