V osrčju Bele krajine, le streljaj od reke Kolpe, je nastala zgodba, ki presega običajno prenovo zgodovinske stavbe. Na mestu nekdanjega dvorca Krasinec iz 17. stoletja danes stoji Resort Village Majer – skrbno zasnovano posestvo, ki ne obuja le nekdanje arhitekture, temveč tudi način življenja, značilen za ta del Slovenije pred več stoletji.
Namesto da bi ostanke dvorca zgolj obnovili, so se lastniki odločili za precej drznejšo pot. Zgodovino so prebrali skozi stare zapise, Valvasorjeve opise in arheološke sledi ter jih prevedli v sodoben turistični kompleks, kjer ima skoraj vsak arhitekturni element svoj pomen.
Dvorec, ki ga je ohranila zgodovina
Dvorec Krasinec je bil postavljen že pred letom 1620, njegov izvor pa ostaja neznanka. V zgodovinskih virih je opisan kot neutrjeno plemiško bivališče na ravnini, največ podatkov o njem pa je zapisal Janez Vajkard Valvasor v znameniti Slavi vojvodine Kranjske.
Valvasor opisuje prijeten gradič, obdan z gozdičkom in reko Kolpo, z gospodarsko pristavo, ribnikom, golobnjakom in mogočno lipo, ki je stala na sredini dvorišča. Takratni lastnik, grof Janez Adam Purgstall, je posestvo dograjeval in bogato opremil tudi v notranjosti.
Krasinec je bil predvsem podeželsko zatočišče plemiške rodbine Purgstall, ki je sem prihajala zaradi lova, miru in prijetnejšega podnebja. Toda že v prvi polovici 18. stoletja je dvorec začel hitro propadati. Do začetka 19. stoletja je od nekdaj imenitnega posestva ostalo le še nekaj zidov, območje pa se je na Franciscejskem katastru ohranilo pod imenom Maierhof oziroma Majer.
Namesto rekonstrukcije interpretacija zgodovine
Današnji Resort Village Majer ni kopija nekdanjega dvorca, ampak premišljena interpretacija zgodovinskega prostora. Novo posestvo je zasnovano kot vasica, kakršne so nekoč obdajale plemiška bivališča v Beli krajini. Razporeditev objektov, dvorišča in odprtih prostorov sledi zgodovinskim opisom, zato obiskovalec ne vstopi zgolj v turistični resort, temveč v pripoved o nekdanjem življenju.
Posebno vrednost predstavljajo ohranjeni deli prvotnega dvorca. Med novo arhitekturo so vključeni opečnati zidovi nekdanje graščine in lesene konstrukcije, ki ostajajo pomemben materialni dokaz večstoletne zgodovine kraja. Novi posegi jih ne skrivajo, temveč jih poudarjajo kot osrednji del identitete celotnega posestva.
Glavni objekt ima izrazito podolgovat pravokoten tloris, ki je bil razdeljen na dva dela ‒ bivalni in gospodarski. Danes se v gospodarskem delu nahajajo dvoetažni apartmaji, v bivalnem pa sobe za goste, kuhinja, restavracija in recepcijski pult. Za povečanje restavracijskega dela je dodan še steklen zimski vrt, v katerem je tudi konferenčna soba. V restavraciji je za lepši ambient v zimskih mesecih umeščen kamin, vsak apartma pa ima še svojo zunanjo teraso.
Stavba ima belo fasado s poudarki na lesenih detajlih. Lep primer tega je srce na lesenem zatrepu ostrešja in dekorativne vertikalne lesene letve, ki optično razdelijo sicer precej dolg objekt. Nekaj pritličnega dela fasade je iz obnovljenih vidnih originalnih kamnitih zidov. Streha je bila že pred obnovo v dobrem stanju, saj je bila pred kratkim zamenjana, zato je ostala nespremenjena. Strešniki v naravni opečni barvi dajejo tradicionalen videz ter se lepo skladajo z avtohtono zasnovo in krajino.
Notranjost je opremljena z lesenim pohištvom, med katerim najdemo nekaj pristnih starih elementov. Za talno oblogo je uporabljena keramika kot imitacija kamnitega tlaka, v sobah in apartmajih pa parket. V mansardi je ostalo vidno leseno ostrešje, ki je bilo obnovljeno in dopolni rustikalen videz sob.
Seveda so poleg objekta obnovili tudi celotno okolico. Ob dostopu do objekta je urejeno peščeno parkirišče, okoli objekta je tlakovana pešpot, dodana sta vrtna terasa za zunanji počitek in odprto ognjišče. Lep ambient dopolnjuje tudi zunanja fontana, ki ustvarja prijetno vzdušje. Poleg velikih travnih površin je na posestvu nekaj velikih starih dreves, zasajenih pa je tudi nekaj novih dreves in živa meja po obodu posestva.
Trajnost kot temelj prenove
Projekt je nastajal pod strogimi smernicami trajnostne gradnje in razvoja slovenskega turizma. Pri zasnovi niso razmišljali le o videzu stavb, temveč tudi o dolgoročnem odnosu do kulturne dediščine, naravnega okolja in lokalne skupnosti. »Razvijamo turizem, ki je v skladu z mednarodnimi trajnostnimi standardi in temelji na uravnoteženem pristopu k ohranjanju narave, kulturne dediščine in družbenega razvoja,« pove Duško Hlebec, ki posestvo vodi skupaj z ženo Polono.
Prostor, kjer arhitektura pripoveduje zgodbo
Resort Village Majer ni le destinacija za oddih, temveč primer, kako je mogoče kulturno dediščino interpretirati na sodoben in spoštljiv način. Namesto muzejske rekonstrukcije obiskovalcu ponuja izkušnjo bivanja v prostoru, kjer arhitektura pripoveduje zgodbo, zgodovina pa postane del vsakdanjega doživetja.
Fotografije: Resort Village Majer
