Prenova objekta v predmestni soseski, posejani s hišami iz nekega drugega obdobja, zahteva prav poseben premislek, kako v tkivo vnesti sodoben pristop, ne da bi s tem oškodovali njegov značaj. Odgovor na vprašanje je nadgradnja visokopritlične hiše z začetka 20. stoletja v ljubljanski Koleziji, pod katero se podpisujejo Kombinat arhitekti.
Naročniki so na mestu starejše nizke hiše z visokim pritličjem želeli zgraditi sodobno dvostanovanjsko stavbo, zato so Kombinat arhitekti zasnovali korenito nadgradnjo in prenovo obstoječe zgradbe, ki objektu daje značaj mestne vile, s čimer se lepo umešča v obstoječe tkivo. Njen sodobni značaj pa se razkrije v interjerju. Ker gre za dokaj majhno zemljišče, novogradnja ni bila smiselna, saj bi zahtevala bistveno večje odmike od parcelne meje, s tem pa tudi slabši izkoristek parcele, zato so se arhitekti odločili uporabiti obstoječe zidove, objektu pa so vdahnili povsem novo podobo.
Arhitekturna zasnova hiše temelji na jasno izraženi geometriji. Osnovni volumen deluje kot čist, skoraj strog kubus, medtem ko je fasada členjena v urejenem ritmu odprtin, pri čemer se izmenjujejo fiksne zasteklitve in odpirajoča se okna, kar ustvarja dinamičen, a hkrati uravnotežen vizualni red.
Zasnova spoštuje značaj uličnega niza – zgornji volumen je rahlo odmaknjen od roba, kar omogoča usklajenost z višinskimi linijami sosednjih objektov. Prav ta odmik poudari lahkotnost zgornje etaže, kjer transparentna steklena fasada mansarde odpre pogled navzven.
Če je ulično pročelje umirjeno, skoraj zadržano in prilagojeno urbanemu okolju, je severna, dvoriščna stran bistveno bolj členjena in razgibana. Arhitekti so na tem mestu dodali tudi pas odprtih balkonov oziroma galerij, ki delujejo kot podaljšek bivalnih prostorov in ustvarjajo neposreden stik z zelenim vrtom. Poseben arhitekturni poudarek predstavlja izrazito krožno zunanje stopnišče iz brušenega betona, katerega robustna materialnost je omehčana z rahlo kovinsko mrežno opno, ki ga ovija, medtem ko je v njegovo središče umeščeno dvigalo.
Hiša je zasnovana kot vodoravno razdeljen dvojček. Zgornji etaži – nadstropje in mansarda – sta namenjeni bivanju mlade družine, medtem ko visoko pritličje deluje kot samostojno najemno stanovanje. Tloris pritličja izhaja iz obstoječe, simetrične razporeditve, ki jo določa nosilna stena med vzhodno in zahodno stranjo. S premišljenimi preboji so arhitekti odprli zahodni del in ga povezali v enoten bivalni prostor, medtem ko na nasprotni strani večji kabinet deluje kot prehodni prostor do spalnic.
V nadstropju je organizacija bolj dinamična. Prostor oblikuje navidezni križ: vzdolžna os povezuje ulico in vrt preko prostorne veže, prečna pa združuje servisne funkcije. Ta konstrukcijska logika se odraža tudi na fasadi z diskretno vertikalo oken na zahodni strani. Osrednji bivalni prostor je umeščen v mansardo, do katere vodi odprto stopnišče iz brušenega betona.
Mansardni prostor je zasnovan kot enoten, odprt ambient, kjer glavno vlogo prevzamejo panoramske zasteklitve. Te omogočajo poglede čez mestno tkivo vse do goratega horizonta ter v prostor vnašajo obilico naravne svetlobe.
Pod interjer se podpisuje arhitektka Sanja Premrn, ki je prostor zasnovala v duhu svetlosti, zračnosti in materialne preprostosti. Prevladuje kombinacija bele barve in toplih tonov hrastovega lesa, kar ustvarja enotno in harmonično podobo. Kuhinja je zasnovana kot podolgovat, linearen prostor z nekoliko ožjim, a daljšim otokom, ki poudarja smer gibanja. V kontrastu s sicer umirjeno paleto interjerja izstopa jedilnica, kjer bolj živahni barvni poudarki ustvarijo dinamično atmosfero. Subtilna igra kontrastov v prostor vnaša značaj, ne da bi pri tem porušila njegovo ravnovesje.
- Studio: Kombinat
- Avtorji projekta: Ana Grk, Blaž Kandus, Alenka Korenjak, Rok Hočevar, Alja Mišigoj
- Interjer: Sanja Premrn
- Lokacija: Trnovo, Ljubljana
- Neto površina celotnega objekta: 488 m2
- Bruto skupna površina: 610 m2
Fotografije: Miran Kambič
