Letošnjim nagrajenim projektom Plečnikovega sklada je skupen subtilen odnos do obstoječega prostora. Arhitekti pri svojih posegih niso rušili in nadomeščali, da bi na mestu starega ustvarili nove arhitekturne ikone. Nasprotno – skoraj forenzično so raziskali izvor prostora, njegovo materialnost, kvalitete in način uporabe, nato pa vanj vnesli premišljene, pogosto zelo zadržane izboljšave.
Takšen pristop razkriva širši premik v razumevanju grajenega okolja. Prostor vse manj dojemamo kot ostanek nekega preteklega časa, ki ga je treba korenito preoblikovati, temveč kot kakovostno, preizkušeno in delujočo strukturo, ki potrebuje predvsem skrbno vzdrževanje ter občasne, s celoto usklajene nadgradnje. Gre za odnos, ki temelji na spoštovanju obstoječega in zaupanju v njegovo trajnost – za zavedanje, da so številni prostori, ki nas obdajajo, vredni ohranjanja in da nam lahko ob premišljeni skrbi služijo še desetletja, morda celo stoletja.
O tem premiku v odnosu do grajenega prostora je spregovoril tudi letošnji predsednik žirije Andreas Ruby, ki ga je z veliko mero pronicljivosti opisal takole: »Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je zgodilo nekaj izjemnega: v le nekaj letih se je poklic arhitekta korenito spremenil. Nova generacija obetavnih arhitektov je izkoristila priložnost – izobrazbo, prejeto v Sloveniji, je dopolnila s podiplomskim študijem na prestižnih mednarodnih arhitekturnih šolah. Sredi in konec devetdesetih so se domov vrnili opremljeni z novimi filozofskimi okviri, svežimi pristopi oblikovanja in jasnim formalnim besednjakom ter z odločenostjo, da pridobljeno znanje vnesejo v radikalno sodobno prakso.
Nova slovenska arhitektura, ki je brez težav pustila za seboj kritični regionalizem in postmodernizem osemdesetih in devetdesetih, se je v letih, ki so sledila, uveljavila in uvedla svojo vizijo arhitekture, ki se ni sramovala lastne samozavesti, ki je prekipevala od drznega sloga in ki je bila povezana z globalnim arhitekturnim dogajanjem. Ni ji bilo toliko do načrtovanja novega, povezanega mestnega tkiva kot do snovanja posameznih arhitekturnih objektov, ki izstopajo iz svojega okolja in postavljajo jasno ločnico med kontekstom in posegom – kot da bi želela potrditi tezo, da sta družbeni in kulturni napredek resnično mogoča ter da dialektično nasprotje med starim in novim ostaja najučinkovitejše sprožilo družbene prenove.
Če sodimo po delih, ki se potegujejo za Plečnikove nagrade 2026, pa se ta opredelitev ne zdi več povsem ustrezna. Ni sicer napačna, nekatere prijave še vedno jasno sodijo v omenjeni okvir; vendar se v tej znani pripovedi že kažejo opazne razpoke. Pri čedalje številnejših projektih – ne le med letos prijavljenimi, temveč v slovenski arhitekturi zadnjih nekaj let na splošno – je mogoče zaznati drugačno senzibilnost. Ti projekti so zaznamovani z neobičajno skromnostjo in velikodušnostjo; s slutnjo, da lokacija v obstoječi obliki že vsebuje večino prostorskih značilnosti, ki se bodo tu uresničile v novi zgradbi, in da je bistveno poslanstvo arhitekturnega projekta, da te v lokacijo vtisnjene prostorske značilnosti izpostavi in jim dopusti, da učinkujejo. Včasih to pomeni, da je novi poseg prisoten bolj po svojem učinku kot po svojem sredstvu.
Ekonomičnost pri rabi sredstev se ne nanaša samo na manj odstranjenega materiala, manj odpadkov pri rušenju ali manj sive energije. Izkazuje tudi čedalje večje zavedanje, da zgradbe in urbani prostori utelešajo ključne vidike družbenega spomina in kolektivne identitete. Če jih porušimo, se izgubi tudi nesnovna kulturna vednost, katere nosilci so bili – in ki je ne moremo poustvariti. Krhkost te vednosti tudi sodobni arhitekturi, ne le spomeniškemu varstvu, nalaga njeno ohranjanje. Vendar lahko arhitekti v nasprotju s konservatorji delujejo tako, da podedovane strukture prevzemajo z močjo dejanja; da jih ne potapljajo v naftalin kot muzejske predmete, pač pa samozavestno ponovno vzpostavljajo v sodobnosti.
Tovrstna prevzemanja in ponovne vzpostavitve običajno ne zahtevajo obsežnih posegov, pač pa se najbolje izkažejo ob senzibilnih predrugačenjih že obstoječega. Tu pride prav skalpel, ne kladivo. Za to pa je potrebna predvsem empatija do kulturne plasti sveta, ki smo jo ljudje izoblikovali skozi tisočletja in o kateri ne gre presojati le prek koristi zelo kratkega obdobja zgodovine.
Pogosto slišimo, da zgodovina ne napreduje premočrtno od nižjih k višjim fazam evolucije. Premika se spiralno, v različnih trenutkih se vrača k podobnim stanjem znotraj reda. Nemara je slovenska arhitektura v svojem zgodovinskem razvoju prav zdaj naletela na to presenetljivo poravnavo dveh različnih trenutkov v času, kjer navpična os povezuje preteklost in sedanjost in tvori kompleksnejšo obliko sodobnosti – táko, v kateri brezčasnost in zdajšnjost nista protislovni, marveč se dopolnjujeta.«
Žirija, ki so jo sestavljali Andreas Ruby, Blaž Budja, Mojca Gregorski, Uroš Rustja in Rok Žnidaršič, je podelila nagrado, štiri medalje in štipendijo. Razstavo, ki spremlja podelitev nagrad, si lahko ogledate v Plečnikovi hiši do 27. septembra.
Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!
Čolnarna Zaka
Plečnikova nagrada v kategoriji javnega prostora, avtorji: Rok Oman, Špela Videčnik, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Rok Dolinšek, Amadej Mravlak, Matej Krajnc, Vladyslav Bondarenko, Adrien Riviere, Domen Ovsenik, Tilen Sepič.
Prenova čolnarne ob Blejskem jezeru ohranja kontinuiteto arhitekturne dediščine skozi njeno premišljeno reinterpretacijo v sodobnem prostorskem in družbenem kontekstu. Avtorji so z ohranitvijo izvorne arhitekture, njeno skoraj forenzično analizo in inovativno ponovno uporabo oblikovnih prvin vzpostavili izrazito zadržano, a hkrati ambientalno bogato arhitekturno rešitev. Žirija najvišjo kakovost prepoznava prav v tem, kar ostaja neizvedeno – v zavestni odsotnosti narejenega, pa tudi v nizu majhnih, skrbno premišljenih posegov, katerih skupni učinek vzpostavlja nov pristop v razumevanju odnosa med preteklostjo in sedanjostjo.
Ureditev glavnega trga v Vipavi
Plečnikova medalja za arhitekturo velikega merila, avtorji: Tomaž Krušec, Lena Krušec, Neža Novak.
Avtorji projekta prenove trga v Vipavi so s spoštljivo obravnavo obstoječega in s pronicljivim branjem prostora vzpostavili ambient, kjer ni nič odveč. Prenovljeni prostor trga ne tekmuje z obstoječo arhitekturo, temveč jo z zadržanimi, premišljenimi posegi poudarja. Žirija je največjo kakovost rešitve prepoznala prav v zadržanosti arhitekturnega jezika. Avtorji prostora niso obremenili z izrazitimi oblikovnimi gestami, pač pa so se odločili za poseg, ki temelji na spoštljivem dialogu z obstoječim. Trg tako ni postal samostojen arhitekturni objekt, temveč deluje kot prostorski okvir, ki omogoča jasnejše branje in zaznavo zgodovinskega urbanega tkiva.
Hiša B2
Plečnikova medalja za arhitekturo malega merila, avtorji: Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović, Urška Bertok Herman, Jan Žonta.
Hiša B2 razkrije moč arhitekturne sočutnosti. Arhitekti, ki so se lotili projekta na lokaciji s povprečno hišo iz leta 1927, so skupaj z naročniki sklenili, da je ne porušijo, pač pa raje razvijejo njen skriti potencial. Z veliko skrbnostjo so jo odprli proti zadnji strani in ustvarili hipnotičen enfilade z ulice skozi hišo in spet ven, na vrt. Diskretno zlitje starega in novega ustvari lepoto, kakršne novogradnja ne bi mogla. Gre za sodobno lepoto, ki služi kot opomnik, da moramo s svojim svetom ravnati nežneje in razumeti, da je lahko odgovor na naše želje skrit v nečem, kar že imamo.
Knjiga Enfilade: življenje sodelovanja, avtorja Miloša Kosca, je prejela Plečnikovo medaljo v kategoriji publicistike. Gre za pogled na sledi pretekle bivalne kulture, na njene nekdanje stranpoti, današnje zablode in prihodnje perspektive. Knjiga Plečnikova zelena Ljubljana avtorice Darje Pergovnik, ki je z osvetlitvijo pogosto prezrtih krajinskoarhitekturnih prvin Plečnikovih ureditev odprtega prostora odprla nov, relevanten pogled na njegovo dediščino, je prejela Plečnikovo medaljo v kategoriji bogatitve prostorske kulture.
Štipendijo Plečnikovega sklada pa sta prejeli Erika Slovša in Nika Jeromel za projekt Čebelnjak Anton, ki je nastal kot študijski projekt Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, in sicer ob 110. obletnici ustanovitve Čebelarskega društva Ljubljana. Študentki sta pod vodstvom mentorjev zasnovali urbani čebelnjak v Plečnikovem parku ob Gradaščici. Arhitektura čebelnjaka združuje slovensko tradicijo s sodobnim izrazom in na poetičen način odpira aktualna vprašanja o odnosu med naravo in mestom, o interpretaciji tradicije in o javnem prostoru.
