Z odraščanjem se nekje med prvimi željami po samostojnosti pogosto pojavijo tudi prve podobe lastnega doma.
Nekateri o njem začnejo sanjariti še globoko v svojem otroštvu. Morda še preden zares razumejo, kaj pomeni plačevati najemnino, vzeti in nato odplačevati stanovanjski kredit, iskati ugodno stanovanje med poplavo predragih ali se ukvarjati z gradbiščem, ki zahteva hitre odločitve. Takrat, ko si podobo imaginarnega doma prvič zarišejo, se še ne zavedajo, da do svojega prostora pod soncem ni tako preprosto priti, kot si predstavlja otroška duša, a jim je pomembno le to, da bodo nekoč imeli prostor, ki bo njihov in takšen, kot si ga želijo.
Drugi o prvem domu začnejo razmišljati nekoliko pozneje. Morda bolj iz praktičnih razlogov in že na pragu tridesetih let, ko študentska soba postane premajhna, se z resnim partnerjem začnejo pogovarjati o skupnem življenju, si želijo biti sami svoj gospodar, ker pričakujejo družino in je prostor postal pretesen ali pa morda zato, ker hrepenijo po miru, ki ga ne moreta prinesti niti lastna soba pri starših niti soba v najemu.
Kakršenkoli razlog ali življenjska situacija nas že pripeljeta do te točke, se pri mnogih mladih v nekem trenutku rodi goreča želja po lastnem domu, ki ga prvič zares lahko dojemajo kot čisto svojega. Hkrati z njo pa pride tudi malo manj romantično vprašanje, ki iz sfere sanjarjenja, kjer je mogoče skoraj vse, ponese v svet konkretnih odločitev, zaznamovanih z omejitvami, možnostmi in dilemami: kako in kje bom do svojega prvega doma prišel in nato še, kako si ga bom uredil.
Pot do prvega doma
Pot od trenutka, ko prvič pomislimo na lasten dom, do trenutka, ko v njem prvič zares zaživimo, pa ni vedno kratka. Glede na statistiko zadnjih desetletij se za velik del mladih zavleče celo tja do praga tridesetih. Zadnji podatki urada Eurostata za Slovenijo iz leta 2025 namreč kažejo, da se mladi v povprečju od staršev odselijo pri 28,8 leta, kar je malo pozneje kot evropsko povprečje (26,2 leta). Podobno sliko kaže tudi podatek, da je leta 2024 kar 79,7 % mladih med 16. in 29. letom živelo pri svojih starših. Zajeta starostna skupina pri veliko mladih obsega tudi obdobje na pragu odraslosti, ki ga načeloma vsi začenjamo v družinskem domu in se nato postopoma odseljujemo, zato visoko povprečje morda ni tako presenetljivo, je pa povedno dejstvo, da je kar približno 55 % mladih med 25. in 29. letom še živelo znotraj domačega gospodinjstva.
Vendar pa je okoli statistike ovita še druga plat, ki jo njena pripoved izpusti. Številke so namreč način, kako različne življenjske situacije stisnemo v povedne podatke, ki nakazujejo vzorce delovanja nekega dela družbe in jih je, podkrepljene s podatki, težko ovreči. So pokazatelj, da se danes osamosvajamo pozneje, posledično pa lahko zaslutimo, da tudi težje. Za njimi pa ostaja večplastna kompleksnost življenjskih situacij in družbene realnosti, povezana z ekonomsko sliko, nepremičninskim trgom, stanovanjsko politiko ter vsemi drugimi dejavniki in osebnimi odločitvami, ki vplivajo na osamosvojitev mladega človeka.
Morda je torej v ozadju študij, varčevanje za nakup lastnega stanovanja, družinske razmere, morda le navezanost na lokalno okolje. Nekdo morda ostaja doma, ker mu tako ustreza, nekdo drug morda, ker trenutno nima druge možnosti. Tudi prijava stalnega prebivališča pri starših še ne pomeni nujno, da tam zares živiš. Morda nekdo polovico časa živi pri partnerju, drugi ima najemniško sobo v večjem mestu, vendar je njegov stalni naslov še vedno družinski dom, tretji pa se med tednom zadržuje drugje in se vrača domov le ob koncu tedna.
Razlogov za poznejše odseljevanje je zato lahko toliko, kot je življenjskih zgodb, ki se med odraščanjem in samostojnim gospodinjstvom razcepijo v nešteto vmesnih postaj.Nekdo najprej živi v študentskem domu, nato nekaj let v najemu in se šele nato zares preseli na svoje. Nekdo, ker mu tako ustreza, celotno življenje preživi v najemu. Nekdo ostane doma, ker se tako izogne najemnini in sčasoma prihrani za odkup lastnega stanovanja. Nekdo se preseli k svoji boljši polovici in si dom ustvari kar tam. Nekdo se vrne nazaj v rojstni kraj, ker je tam podedoval staro hišo. Nekdo si v nadstropju družinske hiše uredi stanovanje. Nekdo se odseli, a se čez leta vrne nazaj k staršem. Nekdo pa si morda dom ustvarja do konca življenja, počasi, z dodajanjem in plastenjem predmetov v prostoru, kjer se nahaja že leta in čaka na trenutek, ko bo prostor zares postal njegov dom.
Med odselitvijo in domom
Vprašanje prvega doma tako ni nujno povezano s prvim odhodom ali vzpostavitvijo življenja izven primarnega družinskega okolja. Soba, v kateri preživimo študentska leta, je lahko prvi prostor, v katerem se srečamo z bolj samostojnim življenjem, vendar jo težko enačimo s prvim domom. Podobno velja za stanovanja, sobe in druge prostore, za katere vemo, da je naš čas v njih (od)štet in jih težko zares oblikujemo po svojih potrebah. To so načeloma prostori, za katere že vnaprej vemo, da bodo le začasno zavetje, in se med bivanjem v njih tega tudi zavedamo, čeprav jih lahko pogosto, vsaj v nekem obdobju, mnogi doživljajo kot dom ali pa vsaj njegovo različico.
Med mlajšimi generacijami je odselitev iz primarnega družinskega doma v najemniško stanovanje ali sobo še vedno eden najpogostejših načinov vzpostavljanja samostojnega bivanja, čeprav gre pogosto le za eno izmed postaj na poti do prostora, ki ga bomo nekoč zares lahko razumeli kot svojega. Prav zato se ob vprašanju stanovanjske samostojnosti hitro pojavi še eno pogosto merilo – lastništvo.
Po podatkih iz leta 2021 je bilo med mladimi, starimi od 15 do 29 let, ki so živeli v običajnih stanovanjih, 12.814 lastnikov ali solastnikov, kar predstavlja le okoli štiri odstotke, medtem ko je bilo najemnikov precej več, 29.394.V Sloveniji je bilo evidentiranih 46.543 stanovanjskih delov stavb v lasti ali solasti oseb, mlajših od 35 let. Toda tudi ta številka ne pomeni, da v teh stanovanjskih delih samostojno živi 46.543 mladih. Morda je nepremičnina solastniška. Morda podedovana. Morda jo uporablja nekdo drug. Morda imamo nepremičnino, ki je v naši lasti, a v njej nikoli zares ne zaživimo. Morda nam prostor pripada le na papirju in mu mi ne pripadamo v vsakdanjem življenju. Morda je celo prazna ali kupljena kot naložba. Morda je del širše družinske zgodbe, ki se na prvi pogled ne vidi.
Če torej odselitev sama po sebi še ne pomeni, da je nekdo zares našel svoj prvi dom, podobno velja tudi za lastništvo. Tudi to je namreč predvsem formalna kategorija, ki sama po sebi še ne pove, kako in kje nekdo dejansko živi. Ko odložimo te formalne oznake, pa ostane vprašanje, kaj je potem tisto, kar pogojuje prvi dom.
Ko prostor postane naš
Prvi dom je najprej vezan na občutek, da prostor zares postaja naš. Zato ga sčasoma začnemo v celoti naseljevati tako s svojimi predmeti kot navadami. Prvič se zares srečamo z odločitvami, kako nek prostor oblikovati v skladu z našimi rutinami. Ko izbiramo velikost mize, ker vemo, da bomo za njo ob družabnih igrah preživeli mnogo večerov. Ko ugotovimo, da si želimo večji pult, ker si na njem vsako nedeljo želimo valjati testo. Ko se odločamo, ali nam je balkon pomembnejši kot večja dnevna soba. Ko ob liniji neizrabljene stene namestimo knjižno polico.
Ustvari se med vonjem mokrih brisač, brbotanjem vrele juhe, med kupom posode v umivalniku, okoli velike jedilne mize, med zbirko sobnih rastlin na okenskih policah, tistim enim predalom v omari z oblačili, kjer nič (še) ni zloženo. Tam nekje v zavetju arhitekturnega ogrodja, ki prostoru dopušča, da z našo naselitvijo vanj postane dom.
Prostor, v katerem začnemo zares živeti po svoje, je le redko tudi prostor, ki bi bil že v izhodišču popolnoma prilagojen našim potrebam. Le redki si lahko izberejo domovanje, ki bi v celoti ustrezalo njihovim predstavam o idealnem svetu. Morda bi si kdo želel novogradnjo, a ima na voljo staro hišo, primerno za obnovo, in se zato odloči za slednjo. Spet drugi si morda želi prenoviti staro hiško, a si življenje uredi s partnerjem, ki ima v lasti stanovanje v novozgrajeni stolpnici. Morda je nekje premajhna kuhinja, predolg hodnik, prenizki stropi ali balkon, ki gleda na severno stran. Morda se nahaja v okolju, v katerem si sprva nismo želeli živeti. Ampak vse to v trenutku, ko nek prostor postane dom, postane postranskega pomena, saj na koncu bolj kot karkoli drugega odtehta dejstvo, da imamo nek prostor, ki nam končno pripada.
Prvi dom pogosto ne nastane v enem samem, jasnem trenutku, temveč nastaja postopoma in počasi. Morda zato prvega doma ni smiselno iskati v eni sami tipologiji ali ga razumeti zgolj skozi vprašanje prve osamosvojitve ali lastništva. Dom je vendarle nekaj več kot statistična kategorija, kvadratura ali lastniški status.
Morda je preprosto prvi prostor, ki ga začnemo oblikovati po svoje. V katerem ne živimo le zato, da imamo kje živeti, temveč predvsem zato, ker v njem začnemo graditi svoj vsakdan. Pa naj bo to v mansardi nad glavo svojih staršev, v prenovljenem stanovanju, v nekdanji kajži, znotraj najemniškega stanovanja, ki z leti življenja v njem postane vedno bolj naš, v podedovani hiši, ki jo naseljujemo sobo za sobo, leto za letom ali kjerkoli drugje, kjer prostor počasi začnemo oblikovati okoli svojega vsakdana.
Fotografije: Shutterstock
