V neokrnjeni naravi kočevskega gozda stoji skorajda pravljična hiša, ki s svojo podobo pripoveduje zgodbo naselbine, ki je tu nekoč stala. Vila Sredgora ni le navdihujoča arhitekturna zgodba, saj vsak detajl zunanjosti in interierja priča o zgodbi družinskih prednikov, ki so nekoč na tem kraju bivali.
Samooskrbna vila v objemu kočevskega gozda je zrasla na ruševinah stare kočevarske hiše, ki je nekoč pripadala lastničinemu očetu. Slednji je Mojco Ninić pred leti ponosno odpeljal na ogled hiše, kjer je odraščal sam. Hiša je bila nekoč del živahne naselbine Kočevarjev – kočevskih Nemcev, ki so jih v 14. stoletju semkaj naselili grofje Ortenburžani. Kočevarji so v objemu kočevskega gozda bivali več kot 600 let, med drugo svetovno vojno pa so zapustili naše kraje in njihove vasi so večinoma začele samevati in propadati.
»Družina mojega očeta se je kot zadnja leta 1965 odselila iz te vasi. Nekoč nas je peljal na sprehod po teh krajih, ko smo se vrnili iz Švice, češ da nam pokaže svojo rojstno hišo. Od objekta so ostale le še kamnite ruševine, v katerih pa sem sama prepoznala velik potencial. Zakaj ne bi hiše obnovili? Moj oče se sprva ni strinjal, češ da gre za nesmiselno idejo. A čez nekaj tednov me je poklical, češ, kaj pa če bi jo res. Zamisel o prenovi je počasi zorela, v resnici več kot 20 let,« o iskrici, ki je zanetila idejo po gradnji stare kočevarske hiše, pove Mojca.
Za začetek so vas Sredgoro formalno zaščitili in s tem preprečili njen izbris. Vse je potekalo zelo počasi, dodatno pa sta pogoje dela oteževali odročnost lokacije in odsotnost električne napeljave. Izzivov tako že od začetka ni manjkalo. Kamniti zid, ki je ostal od hiše, je bil ponekod visok do kakega metra, spet na drugih koncih je o obodu pričala le ena sama vrsta kamenja.
Že dejstvo, da so namesto hiše ostale le ruševine, znotraj katerih je zraslo bujno drevo, pove veliko o prvotnem stanju. A to Mojce ni odvrnilo od namere. Odločena je bila, da na tem mestu zraste nov objekt, ki bo pričal o izročilu Kočevarjev in njihovi tradiciji. Kočevarske hiše so bile praviloma dokaj velike (10 x 11 m), spodnja etaža je bila kamnita, zgornje lesene. V spodnjih prostorih je bil urejen hlev, v višjih etažah bivalni prostori družine. Projekt je lastnica zaupala arhitekturnemu studiu Sapo, d. o. o. Pri prenovi je sodeloval tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Novo mesto.
»Naselja, ki je tu nekoč stalo, ni več, le nekaj obodnih kamnitih elementov objektov je še vidnih. So pa obstajali podatki o tem, kakšna je bila hiša nekoč, in predvidevanje, da je bila v tej hiši kamnita klet, namenjena bivanju, leseni del pa je predstavljal gospodarsko poslopje. Prav to je postalo izhodišče našega arhitekturnega oblikovanja. Leseni pritlični del objekta smo oblikovali tako, da ohranja podobo gospodarskega objekta, predvsem takrat, ko se zaprejo lesena senčila. Prenova kleti je ohranila prvotni koncept organizacije bivanja. Ohranili smo okenske in vratne odprtine. Umestili smo tudi krušno peč, ki je prav tako nekoč grela prebivalce te hiše,« o zasnovi pove vodja arhitekturnega biroja, arhitektka Danijela Kure Kastelc.
Kamnit kletni del je sezidan iz velikih lokalnih kamnov, s katerimi so že včasih gradili na Sredgori. Notranje stopnice so izdelane iz javorja, ki je rastel na posestvu. Pritlični del je zidan in prekrit z dekorativno leseno fasado, s čimer se poklanja tradiciji nekdanjih kočevarskih hiš. V kletnem delu danes živi lastnica, leseni pritlični del in nadstropje pa sta namenjena turističnemu najemu. Ker električne infrastrukture v okolici ni, so na streho objekta namestili solarne panele, ki priskrbijo potrebno energijo, kadar to ni mogoče, pa nemoteno delovanje omogoča agregat. Voda prihaja iz filtrirane deževnice, kar objektu omogoča popolno samooskrbo.
Tudi interier je oblikovan z vrednotami ohranjanja kočevarske tradicije. Kot pove notranji oblikovalec Roland Plut, ki se podpisuje pod notranjost vile, je bil osrednji cilj narediti prostor kar se da prijeten. »Predvsem pa smo želeli uporabiti lokalne materiale in lokalno znanje. To pomeni, da smo razmišljali v smeri, kaj vse bi tudi Kočevarji, ki so nekoč živeli tu, lahko izdelali sami. Torej smo imeli na voljo znanje mizarjev, oblikovalcev keramike in kovačev. Včasih je že bilo tako, tej filozofiji pa smo se pri oblikovanju interierja želeli približati tudi sami. Z nekaj modifikacijami, seveda,« pojasni oblikovalec interierja in zaključi: »Notranjost je zasnovana brez vpadljivih barv. Na prvi pogled morda deluje moderno, a pozornemu opazovalcu ne uide najbolj preprost način obdelave lesa in kovine.«
Objekt pa ni prijazen le tistim, ki v njem počitnikujejo ali prebivajo. S skrbjo za okolje si namreč lastniki prizadevajo za ohranjanje lepot kočevskega gozda. Lastnica Mojca pridno obdeluje velik vrt ob vili Sredgora, pri čemer uporablja znanje svojih prednikov. Kot tak je objekt tudi medvedu prijazen, saj so gosti že ob prihodu opozorjeni, da hrane ne puščajo naokrog, saj bi jih s tem privabljali in povzročili nezaželena srečanja.
Arhitektura: Sapo, d. o. o.
Notranje oblikovanje: Roland Plut
