Tokratna ustvarjalka prihaja izpod vznožja Karavank, kjer narava služi kot neskončen navdih za življenje in ustvarjanje. Zato ne preseneča, da tudi Darja Zupan, sicer učiteljica likovnega pouka, inspiracijo za svoje stvaritve najde med šumečim listjem gozdnih dreves in ob žuborenju bistrih potokov. Njena velika ljubezen do narave se najlepše zrcali prav v njenih izdelkih iz gline, s katero se je ustvarjalka prvič srečala že v zgodnjem otroštvu.
Njene poti so se z glino prvič križale še v času, ko je gulila osnovnošolske klopi. Ta naravni material jo je tako navdušil, da je svojo ljubezen do ustvarjanja želela predati tudi drugim, a ne v ateljeju, temveč kar na bližnjem travniku. Kot štirinajstletno dekle je v vasi organizirala delavnice za otroke – dala je glino na tla, okoli so sedli otroci, roke so se umazale in ideje so stekle.
Čeprav je bila v šoli »slabša«, kot sama pove, in ni naredila sprejemnih izpitov, je ni zapustila želja po ustvarjanju. Namesto tega se je vpisala na šolo za risanje in slikanje. To so bila leta, ki so ji dala nekaj dragocenega: čas, prostor in ljudi. »Spoznala sem krasne sošolce, stkala dobra prijateljstva in ogromno delala z glino.«
Pozneje, že kot mama treh otrok, se je znova odločila poskusiti in opravila sprejemne izpite za študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Po zaslugi profesorja Mirka Bratuše ji izzivov pri oblikovanju gline ni zmanjkalo – lotila se je vsega, od instalacij do bolj abstraktnih pristopov. Danes ima magisterij iz likovne pedagogike in že leta dela kot učiteljica likovnega pouka.
Glina po vseh teh letih ostaja njeno sidrišče: »Glina me neznansko privlači. Vedno znova me zanima, kaj je »za ovinkom«, kakšen bo naslednji izdelek, kam me bo material peljal. Podobno kot pri otrocih me prevzame radovednost, ko odprem pokrov peči in zagledam rezultat. Včasih si moram postaviti mejo, da izdelke tudi dokončam in vsakemu namenim svojo zgodbo, čeprav bi najraje ustvarjala neskončno – idej je vedno veliko, trenutno na primer nastaja lučka iz naplavin. Navdiha mi preprosto nikoli ne zmanjka.«
Sčasoma se je odločila, da svoje stvaritve ponudi tudi drugim. Začelo se je spontano. Nekaj podariš, nekdo naroči. Svakova žena je želela vazo – in ravno to naročilo je sprožilo novo poglavje: »Ljudje so navdih. Njihove želje ti odprejo smer. Moraš jih slišati.« Ustvarjanje zanjo ni osamljen proces, ampak dialog. Z naročniki. Z materialom. In s pečjo.
Vsakič, ko odpre pokrov, nestrpno čaka, da vidi rezultat. V zadnjem času se je preizkusila tudi ob vrtenju lončarskega vretena: »Zagnala sem se resno – imam vreteno, znam centrirati glino, zdaj pa se moram naučiti predvsem umiriti se in sesti. Vzeti si čas, mir, se dobesedno zakleniti v prostor in se odklopiti od vsega. Delo z glino je kot jezdenje divjega konja: najprej se sprašuješ, kdo bo koga, potem pa počasi najdeš ritem. Glino moraš ukrotiti, a hkrati ji pustiti, da te vodi. To je svoje vrste sreča, ki pride z rokovanjem z materialom – in je neznansko navdihujoča.«
Njeni izdelki na prvi pogled niso popolni, a ravno zato so. Organske oblike, rahle izbokline, linije, neravne linije. Darja rada pusti materialu, da diha. Kot skala ali kos lesa. Majhni predmeti zanjo niso nič manj zahtevni – prej obratno. Zahtevajo natančnost, potrpežljivost in odločitev, da jih pripelješ do konca. Da jih ne zapustiš na pol poti. Da si zadovoljen, ko stopiš stran. Uhančki, sklede, pladnji, pekači, skodelice, pujski, podstavki za milo, angelčki, kipci, ptičje hišice, luči iz naplavin itd. »Ni konca. Idej nikoli ne zmanjka.« Eden bolj osebnih kosov je nastal že dolgo nazaj – majhen kip družine. Trije otroci, eden z dudo, zraven še kuža.
Glazure so poglavje zase. »Pri glazurah bi si včasih želela še več zadržanosti. Najbolj me privlačijo zeleno-turkizni odtenki, ki jih rada mešam z rdečkastimi in oranžnimi toni. Vedno me zanima, kako bosta reagirala skupaj – kot v odnosu med moškim in žensko, nikoli ne veš vnaprej. Šele ko izdelek vzameš iz peči, vidiš, kaj se je zares zgodilo, in vsakič je rezultat nekoliko drugačen. V prihodnosti si želim glazure mešati povsem sama, iz kovinskih oksidov, in se približati naravnim tonom, kakršne srečaš v gozdu. To je moja velika želja, pri kateri mi pomaga tudi prijatelj, ki se s tem že ukvarja in se občasno srečava,« pojasni ustvarjalka.
Navdih za ustvarjanje najde v naravi, včasih pa se rada sprehodi tudi po trgovinicah z glinenimi izdelki, kjer poišče navdih, nato pa jih preoblikuje po svoje. Oblike. Barve. Vse to vzdraži njeno ustvarjalno domišljijo, ki kuje nove in nove ideje.
Dolga leta je veliko delala po naročilu. Danes več ustvarja po svoje, a naročila še vedno razume kot spodbudo. Tudi to je bilo zanjo v redu; ob tem se je dobro počutila, saj je vsako naročilo hkrati predstavljalo spodbudo in navdih. Takšna energija ji je dajala moč za nadaljnje ustvarjanje in odpirala nove poti v delu.
Tudi poučevanje otrok ji daje ogromno, a hkrati jemlje. Glina pa jo polni. Zato so njeni načrti jasni in hkrati odprti: več delavnic, več ljudi, ki jih material res zanima. Več časa za ustvarjanje. Manj hitenja. »Glina je kot znanstvena fantastika – več ko veš, bolj spoznaš, koliko še ne veš. Material se vedno znova upira, zaletiš se vanj in moraš začeti znova. Obstaja veliko pravil pri obdelavi, ki jih je treba spoštovati; včasih bi si želela, da bi lahko, kot pri receptih, malce »goljufala«, a pri glini to ne gre. Temperature, glazure, čas sušenja – vse je zelo natančno in strogo, a ravno to ustvarjanju daje svoj čar,« zaključi Darja, katere izdelki se ponašajo tudi s certifikatom rokodelstva Art&Craft Slovenija.
In prav v tem je čar. Da moraš znova in znova začeti. In znova prisluhniti.
